Abby še vedno stoji pri vratih strehe.

Veter ji premika lase.

Srce pa razbija tako močno, da skoraj ne sliši ničesar drugega.

Lahko ostane tukaj.

Lahko gre stran.

Lahko pusti, da se vse konča točno tako, kot se je začelo razpadat.

Ampak…

če zdaj ne gre—

bo to za vedno ostalo med njima.

Počasi izdihne.

Potem stopi proti vratom.

En korak.

Potem še enega.

In še.

—

Igrišče je skoraj prazno.

Trening se je očitno že končal.

Na tribunah sedita dva mlajša fanta in gledata telefone.

Nekje v daljavi odmeva žoga.

Ampak Trevorja opazi takoj.

Seveda ga.

Sedi na spodnji klopi ob ograji.

Komolci na kolenih.

Glava rahlo sklonjena.

Njegova jakna leži poleg njega.

In prvič…

izgleda utrujen.

Ne jezen.

Samo… izpraznjen.

Abby se ustavi nekaj metrov stran.

Nenadoma ni več prepričana, kaj sploh dela tukaj.

Trevor jo očitno zasliši.

Dvigne pogled.

Njune oči se srečajo.

In nekaj v Abby se spet zlomi.

Trevor jo nekaj sekund samo gleda.

Brez nasmeha.

Brez tiste znane topline.

Potem počasi vstane.

»Zakaj si prišla?«

Njegov glas je hripav.

Utrujen.

Ampak še vedno dovolj močan, da jo zadane naravnost v prsi.

Abby odpre usta—

nič.

Besede se ji zataknejo.

Trevor grenko izdihne in pogleda stran.

»Če si prišla samo zato, ker so te poslali sem… ne rabiš.«

Abby takoj zmaje z glavo.

»Niso me poslali.«

»Res?«

Pogleda jo nazaj.

Tokrat bolj direktno.

»Ker pred eno uro si komaj čakala, da greš stran od mene.«

»To ni res.«

»Ni?«

Korak bližje.

Ne agresiven.

Ampak boleče iskren.

»Ker meni je tako izgledalo, Abby.«

Tišina.

Veter potegne med njima.

Abby stisne roke skupaj.

»Nisem hotela tega.«

Trevor se kratko zasmehne.

Brez humorja.

»Noben nikoli noče tega.«

Besede jo prerežejo.

»Trevor—«

»Ne.«

Prvič jo prekine.

Njegove oči so rdeče.

Kot da tudi on že dolgo ni normalno zadihal.

»Samo povej mi eno stvar.«

Pavza.

»Sem ti sploh še pomemben?«

Abby ga pogleda.

In sovraži, kako hitro pride odgovor.

Kako močno.

Kako resnično.

»Ja.«

Trevorjeva čeljust se napne.

»Potem zakaj si govorila, kot da sem breme?«

Abby takoj zmaje z glavo.

»Ker sem bila prestrašena!«

Besede ji uidejo glasneje, kot pričakuje.

Oba obstaneta.

Abby pogoltne.

Glas se ji zlomi.

»Vse je postalo preveč hitro… preveč intenzivno… in jaz—«

Pogled umakne stran.

»Nisem znala več ločit, kaj čutim in česa me je strah.«

Trevor jo tiho opazuje.

Ne prekine je več.

Abby izdihne.

»In potem sem rekla stvari, ki jih nisem mislila tako.«

»Ampak si jih rekla.«

Tiho.

To boli najbolj.

Abby prikima.

»Vem.«

Dolga tišina.

Trevor pogleda proti praznemu igrišču.

»Veš, kaj je najhuje?«

Abby komaj diha.

»Kaj?«

Njegov smeh je tih.

Utrujen.

»Da bi ti še vedno verjel.«

To jo zlomi.

Resnično.

Abby stopi bližje.

Počasi.

Kot da se bo vse sesulo, če gre prehitro.

»Potem mi verjemi še to.«

Trevor jo pogleda.

Oči polne dvoma.

In upanja, ki ga noče več imeti.

Abby globoko vdihne.

»Nisem prišla sem, da bi se branila.«

Pavza.

»Prišla sem… ker nisem hotela, da je zadnja stvar med nama bolečina.«

Trevor nič ne reče.

Ampak ne gre stran.

In to je prvi znak, da mogoče…

še ni prepozno.
Trevor jo še vedno gleda.

Kot da išče razlog, da ji verjame.

In razlog, da ji ne.

Veter premakne rob njegove majice.

Nekje za ograjo se zasliši oddaljen smeh.

Ampak tukaj—

med njima—

je vse tiho.

Abby počasi stopi še malo bližje.

Dovolj, da vidi napetost v njegovi čeljusti.

Dovolj, da opazi, kako močno stiska roke.

»Ne vem, kako to popravit,« tiho reče.

Trevor pogleda stran.

»Mogoče se ne da.«

Besede padejo težko.

Ampak Abby diesmal ne pobegne pred njimi.

»Mogoče.«

Prizna.

Trevor jo ob tem hitro pogleda.

Verjetno je pričakoval prepiranje.

Prepričevanje.

Ne pa iskrenosti.

Abby pogoltne.

»Ampak nočem, da misliš, da mi ni bilo mar.«

Trevor se grenko nasmehne.

»Težko je ne mislit tega.«

»Vem.«

Spet tišina.

Ampak drugačna zdaj.

Manj ostra.

Bolj utrujena.

Trevor počasi sede nazaj na klop.

Kot da ga je vse skupaj naenkrat izčrpalo.

Abby nekaj sekund stoji.

Potem previdno sede na drugi konec klopi.

Med njima ostane dovolj prostora za dvom.

In premalo za ravnodušnost.

Trevor si gre z roko čez obraz.

»Sovražim to.«

»Jaz tudi.«

Pogleda jo izpod obrvi.

»Ne, ti ne razumeš.«

Njegov glas je tišji zdaj.

Bolj ranjen.

»Sovražim, da te še vedno hočem blizu, čeprav si me prizadela.«

Abby zatrese dih.

To zadane naravnost.

Trevor se kratko zasmehne.

»Patetično, a?«

»Ne govori tega.«

»Zakaj ne?«

Končno jo pogleda direktno.

»Ti si bila pripravljena odit.«

Abby hitro zmaje z glavo.

»Ne.«

»Abby—«

»Ne.«

Tokrat bolj odločno.

Njene oči se zasvetijo.

»Bila sem pripravljena pobegnit. To ni isto.«

Trevor utihne.

Ta odgovor ga ustavi.

Abby pogleda svoje roke.

»Ko stvari postanejo preveč pomembne… paničarim.«

Grenak nasmeh.

»Kar očitno ni ravno zdrava osebnostna lastnost.«

Trevor jo nekaj časa samo opazuje.

Potem tiho vpraša:

»In jaz sem ti postal preveč pomemben?«

Abby dvigne pogled.

Ni obotavljanja.

»Ja.«

Beseda pride mehko.

Ampak zadene močneje kot karkoli prej.

Trevor za trenutek zapre oči.

Kot da ga je to bolelo.

In hkrati rešilo.

Ko jih spet odpre, je v njegovem pogledu še vedno previdnost.

Ampak je tudi nekaj drugega.

Nekaj mehkejšega.

»Veš, kaj je problem?« tiho reče.

Abby rahlo zmaje z glavo.

Trevor pogleda naravnost predse.

»Ne vem, če ti lahko še enkrat dam možnost, da me tako sesuješ.«

Abby ob teh besedah skoraj ne zadiha.

Ker ve.

Ve, da si je to zaslužila slišat.

Počasi prikima.

»Pošteno.«

Trevor jo ob tem presenečeno pogleda.

Abby si obriše lice.

Sploh ni opazila, da joka.

»Ne pričakujem, da boš vse kar pozabil.«

Veter zapiha med njima.

Tokrat manj mrzel.

»Samo…«

Glas se ji zlomi.

»Ne želim, da se pretvarjava, da to med nama ni bilo resnično.«

Trevor jo gleda dolgo.

Predolgo.

Kot da se bori sam s sabo.

Potem počasi izdihne.

In prvič odkar je prišla—

se premakne malo bližje njej.

Ne veliko.

Ampak dovolj, da Abby to opazi.

Dovolj, da ji srce spet začne razbijati prehitro.

»Bilo je resnično,« tiho reče.

Njegov glas je skoraj nežen.

»To je problem.«