Naslednje jutro Abby vstopi v šolo z zelo preprostim planom:

Preživeti dan.

To je to.

Ne osramotiti se.

Ne razmišljati o Trevorju.

Ne razmišljati o tem, da ga je pred celo šolo poljubila nazaj.

Ne razmišljati o tem, da je Mia o tem verjetno že natvezila polovici sedmega razreda.

Simple.

Plan totalno crkne v prvih tridesetih sekundah.

»ABBY!«

Mia jo skoraj zbije na hodniku.

»Ne.«

»ABBY.«

»Ne.«

»ABBY.«

»Ne govorim o tem.«

»Dobesedno VSI govorijo o tem!«

Abby zastoka in si pokrije obraz.

»Želim se preseliti.«

»Prepozno.«

»V drugo državo.«

»Prepozno.«

»Na drugo celino.«

»Še vedno prepozno.«

Abby se nasloni na omarico.

Mia pa se reži, kot da je to najbolj zabavna stvar ever.

Kar je fer.

Ker zanjo verjetno tudi je.

Potem pa Mia nenadoma utihne.

Njen pogled zdrsne nekam za Abby.

»O.«

Abby zapre oči.

»Ne.«

»Prihaja.«

»Ne.«

»Prihaja.«

»Mia, prisežem—«

Abby globoko vdihne.

In se obrne.

Trevor stoji nekaj metrov stran.

Tokrat ni videti posebej samozavesten.

Pravzaprav izgleda skoraj živčen.

Kar je ful novo.

Ko se njuna pogleda srečata, se rahlo nasmehne.

Abby začuti tisti znani flip v želodcu.

Nadležno.

Ful nadležno.

Trevor pride bližje.

»Živjo.«

»Živjo.«

Za nekaj sekund oba samo stojita tam kot dva NPC-ja, ki čakata na dialog.

Potem Trevor pogleda v tla.

»Torej ...«

»Torej ...«

»Vsi buljijo v naju.«

Abby pogleda okoli.

Dobesedno vsi buljijo v njiju.

Nekdo se celo zaleti v vrata učilnice, ker ni gledal, kam gre.

»Ja,« prizna Abby.

»To je malo moja krivda.«

»Malo?«

»V redu. Kar precej.«

Abby se kljub sebi zasmeji.

Trevor pa izgleda vidno olajšan, ko vidi, da se smeji.

»Za trenutek sem mislil, da si jezna.«

»Zakaj bi bila jezna?«

»Ne vem.«

»Trevor.«

»Ja?«

»Včeraj si praktično povzročil javni spektakel.«

»Vem.«

»Mia je izgubila razum.«

»Tudi to vem.«

»Gospod Novak je skoraj vrgel mapo po stopnicah.«

»To sem tudi videl.«

Abby se zasmeje še glasneje.

In prvič po včerajšnjem kaosu se ji zdi vse malo manj scary.

Trevor jo nekaj trenutkov opazuje.

Potem skomigne.

»Vredno.«

Abby zardi.

»Ti si nemogoč.«

»Ampak si še vedno tukaj.«

»Na žalost.«

»Lažnivka.«

Nasmeh ji pobegne, preden ga lahko ustavi.

Takrat zazvoni zvonec.

Hodnik se takoj napolni z ljudmi.

Trevor stopi korak nazaj.

»Se vidiva pri matematiki?«

»Sediš dve vrsti za mano. Težko se bova zgrešila.«

»Fair point.«

Za trenutek oba samo stojita.

Potem Trevor pokaže proti učilnici.

»Pojdi, preden zamudiš.«

Abby pokima.

Naredi dva koraka.

Potem se obrne.

»Hej, Trevor?«

»Ja?«

»Jaz tudi.«

Zmede se.

»Kaj?«

Abby se nasmehne.

»Vredno.«

Trevor za trenutek obstane.

Potem se mu po obrazu počasi razleze nasmeh.

Tisti pravi.

Abby se obrne in odide proti razredu, preden jo lahko še bolj spravi v zadrego.

Za sabo pa sliši Mio, ki se je očitno spawnala iz zraka.

»O MOJ BOGGGG, TO JE BILO TAKO CUTE.«

»MIA!«

»SEM SAMO ISKRENA, STARI!«

»NE GOVORI STARI.«

»NE MOREŠ MI UKAZOVAT.«

In po celem hodniku se zasliši njen histeričen smeh.