Sam tolk... to je resnična zgodba.
____________________________________
Bila sem tam.
Vsaj mislila sem da sem bila.
Tam, med oblaki, kjer ptički pojo. Vse belo, jaz pa na oblaku stojim. Pogledala sem okoli sebe... in videla mojo prejšno žabico. Skoraj nič se ni spremenila; zelena po telesu, rumene oči ter lise po telesu. V srcu sem začutila srečo, srečo ki je večna. Nisem se je mogla nagledeti. Že to mi je bilo premalo da jo samo gledam iz take razdalje. O ne, jaz sem jo hotela objeti. Ja objeti, njeno sluzasto kožo, ampak meni je za to vseeno! Ona je najbolje kar se mi je zgodilo v mojem življenju. Nisem več mogla zdržati. Začela sem teči v njeno smer in vpila.
"Hris, Hris, Hris!"
Ampak nekaj se mi je zdelo čudno. Moja žabica Hris ni tekla v mojo smer. Ne da bi se obrnila se je oddaljevala. Jaz sem tekla proti njej ona pa brez da bi premaknila svoje nogice oddaljevala. Z vsakim mojim korakom se je ona oddaljila z več koraki.
"Hris ne! Počakaj! Prosim!"
Takrat pa je bilo že prepozno. Hris je izginila v močni megli in nisem mogla prite do nje.
"Ooo Hris! Prosim vrni see! Prosim, prosim, prosim...!"
"Dring, dring, dring,..." je zvonila moja budilka. Pogledala sem jo in jo ugasnila. Pomislila sem na svoje sanje. Grozne, a ob enem dobre. Vsaj videla sem Hris pa če tudi preko sanj. Sem se pa kar oddahnila ko sem ugotovila da se Hris dejansko ne oddaljuje od mene. Dokaz da ji nekaj pomenim.
Hitro sem se oblekla in pripravila za šolo. Vedela sem da zamujam. Vedno je tako. Potem pa sem hitro stekla ven iz hiše ter se napravila na pot v šolo.
Jaz spadam med tiste vrste učence, ki med poukom sanjarijo namesto poslušajo učiteljico. No ... domača naloga ... pa skoraj nikoli ni opravljena. Mislim ... zakaj bi se za mizo trudil z njo ko pa si lahko zunaj v gozdu. Raje mi je dolgčas kot da bi se je dotaknila.
Pot, po kateri naj bi šla v šolo je vse skupaj le cesta in pločnik, zato raje izberem stokrat daljšo daljščnico, ki pa gre po gozdu.
Zelo raje sem tam. Tam sem vsaj lahko sproščena. Poslušam ptičke namesto avtomobilov, diham zrak, svež zrak namesto da bi vohala izpušne pline. Po kratki hoji sem naletela na nekaj neverjetnega, nekaj kar mi je spremenilo življenje...