Za sabo zaslišim pokanje vejic in lahkotnejše korake od človeka, ki se mi hitro približujejo. Ne oziram se, dokler se ne ustavijo pod mojo klopco. Pod svojimi nogami zagledam majhnega kratkodlakega psa, ki maha z repom in hlasta po zraku. Zadihan oblizuje palico pod smrčkom, ki je skorajda večja od njega.

Spominja me na kužka, ki mi ga je stric podaril za novo leto. Bil je star komaj štiri mesece, ko se je znašel pod novoletno smrečico v pisani škatli, na kateri je pisalo moje ime.
Takrat smo prvi januar praznovali v mamini hiši. Prišli so še njen brat in njegova družina. Otroci smo spali v zgornji spalnici, odrasli pa v spodnjih dveh.
Zgodaj zjutraj smo se spustili po stopnicah navzdol in navdušeno skočili do smrečice, pod katero je ležalo nešteto daril. Ko so naše vzhičeno šepetanje zaslišali še mama, stric in teta, smo končno odprli z barvnim papirjem zavite škatle.
Moja je bila največja, zato sem jo ponosno dvignil. Ko je čudežno začela lajati, sem jo odvrgel na kavč in poskočil nazaj. Iz nje je prilezel majhen parson russell terier.
Potem smo se cel dan ukvarjali samo še z njim. Tekal je po hiši, se z nami lovil in dvakrat skočil v kup snega pred vhodnimi vrati. Vsakič po tem smo ga zavili v brisačo in pogreli pri ognjišču.
Tisto zimo je sneg na gosto pobelil naše mestece. Avtomobili se zaradi obilice snega niso mogli voziti po cestah, kar nam je prišlo še kako prav. Sankali in dričali smo se po cesti navzdol, medtem ko je moj kužek zadovoljno tekel za nami.

Še enkrat si podrobno ogledam psa pod mano. Snežno bel je, s tremi rjavimi lisami. Ni čudno, da mu na ovratnici piše njemu prikladno ime - Lisko. Previdno ga pobožam od glave do hrbta. Med prsti spet začutim rahlo hrapavo dlako, kot pri mojem kužku. Zadovoljno se nasmehne ter še malo pogrize palico v gobčku.

***
ola tuki že nov delček 🤭
upam da vas ne moti da je krajši :( bu i still hope do bo ok
vesela bom vseh komentarjev <333