Hejla,
tukaj imate že drugi del. Posvečen je vsem mojim bralcem. Kdo ve kaj se je dogajalo v prvem?




2. 9. 2025, Piran
Dragi dnevnik,
danes se je mati Zemlja odločila, da bo vse narobe.
“Ljubica! Si budna?” Nad mano se je sklanjala mamina kodrasta glava. To je prva čudna reč, saj me še nikoli ni poklicala `ljubica´.
“Ja sem mama.” Sem ji odgovorila in si pomela oči.
“Jaz grem na Švedsko, ti pa skrbi za slone, leve in Lino.”
“Čakaj, čakaj, čakaj! Zakaj moram jaz čuvati na Lino?!”
“Res hočeš, da ti vse povem?” Pokimala sem. “Leon se uči za izpit, Lev je pri punci, Lenart ima nogomet ...”
“Jaz imam pa košarko!”
“Vem, vendar on je v Avstriji, Lovro je v službi, Luke pa ne spravim iz njegove sobe. Lucija je pri dojenčku, Lili je na drugem koncu mesta, Lani se pa ne da.”
“Meni tudi ne!” Sem zamrmrala in se preoblekla.

Ko sem se uredila sem šla v šolo in tam zagledala nemalo pohabljenih ljudi. Odločila sem se, da bom skupaj s košarkarsko ekipo naredila dobrodelno tekmo. To sem zjutraj pred omaricami tudi predlagala sošolkam.
“Ja, to je super,” je menila Tina.
“Le en problem je,” me je opomnila Sara.
“Kakšen?”
“Nam bo ravnateljica dovolila?”
“Ne vem nisem je še vprašala! Grem kar takoj!” Sem rekla in stekla naprej po hodniku. Stala sem pred belimi vrati z napisom: RAVNATELJICA IVANA KUŽNIK. Potrkala sem na vrata.
“Ravnateljica ima delo!” Se je izza vrat slišalo kričanje tajnice.
“Ampak gre se za sloves šole!” Sem zaklicala nazaj.
“Lara, kar naprej!” Je ponovila tajnica in nato utihnila. Vstopila sem v svetlo pisarno z belimi stenami in mizo. Za mizo se je nad nekimi papirji sklanjala rjavolasa gospa zrelih let, z očali in nekaj gubicami na obrazu. Ko sem se ji približala se je nasmehnila in mi pomignila, naj sedem. Sedla sem na lesen stol z modrimi podlogami. “Kaj bo dobrega?”
"Imam idejo, kako bi povečali sloves naše šole.” Vprašujoče me je pogledala.
“Kaj imaš v mislih?”
“Pomagali bi lahko ljudem v stiski, ki so brez udov, brez službe in takšnih reči. Ampak izrecno tistim brez doma, ki se iz takšnih ali drugačnih okoliščin ne morejo delati. Organizirali bi tekmo z visokimi cenami, da bi zaslužili čim več. Igrali bi lahko proti Portorožu.”
“To je zanimiva ideja. Če sem iskrena še nihče ni dal takšne ideje.”
“Kaj pa vi menite?”
“To bi povečalo sloves Pirana in tudi drugi kraji, morda celo države, če bomo imeli srečo. Tako da ja, podpiram tvojo idejo. Vsak dan bo po ozvočenju poziv k tej tekmi, i bo šla v celoti za dobrodelne namene.” Pokimala sem in odšla iz pisarne.
“Nasvidenje!” Sem še rekla in za sabo zaprla vrata. Stekla sem do Sare in ji povedala radostno novico. Skupaj sva šli do učilnice za zgodovino.
“To navijale bomo!” je bila navdušena.
“Jaz sem navdušena nad tem in še eno stvarjo,” sem rekla in se zahihitala. Naslonila sem se na steno.
“Nad čim še?” me je vprašala in se tudi ona naslonila ob steno.
“Nad tem, da imaš ti fanta!” sem rekla in se sklonila ter se s tem izmaknila njeni brci. V tistem je pritekel, prisopihal mogoče priletel ... ja zadnji bo najbolj pristajal premikanju našega profesorja za zgodovino. Po hodniku je dobesedno letel in na tla zvrnil neko učenko nižjih razredov. Ko je odklenil razred je zazvonilo. V pravem času sem prišla v razred.
“Pa kaj je z vami?! Prišli ste za mano in vsi dobite grajo v lopolis!” je besnel in se pripravljal na pouk. Jaz sem se lepo parkirala v predzadnjo klop, tik pred Nika. “Ker ste me tako razočarali napovedujem nov krog spraševanja! Prvi bo ...” razgledoval se je po razredu in iskal svojo žrtev. “Nik Andreas Pavlič!” Dvignila sem roko, da bi rešila simpatijo.
“On ima status športnika.”
“Prav potem pa bo vprašan ... Gal! Pridi pred tablo in s seboj prinesi stol! Ostali pa rešujte delavne liste, ki jih bo razdelila Saša.” Saša je ustala in šla naprej od zadnje vrste. Ošinila sem jo s kotičkom očes in jo videla kako se smeji ob Niku. Coprnica! Nima se kaj sliniti okrog Nika! Ko je prišla do mene sem ji direktno povedala.
“Kaj se ti sliniš okrog Nika?!”
“Ah se vidi, da si zabita kot koš! Nik je moj prijatelj, lepši je Erazem!” Ob tej trditvi se je Sari strašansko zaletelo in jaz sem jo potrepljala po hrbtu.
“Saša! Njiju ne morem vprašati, tebe pa lahko! Naslednja si ti!” Namenila nama je strupen pogled, midve njej pa mrtvo strupenega, da je skoraj odfrčala stran od naju do njene mize v prvi klopi ob drugih razrednih važičkah. Nik je vame vrgel papirček. Obrnila sem se nazaj prej pa preverila, da ne bi gledal. Bil je zatopljen v spraševanje in ni opazil nič.
“Ja?” Takrat je Saša dvignila roko.
“Učitelj! Lara se obrača nazaj in se pogovarja z Nikom!”
“Saša! Prvič nisem ti dal besede! Drugič tvojo željo, da si vprašana bom izpolnil tako, da se raje uči, ker če dobiš slabo oceno ti ne bom dovolil, da popravljaš!” To ji je zaprlo usta.
“TPM.” Pokimala sem. Sara me je vprašujoče pogledala. Na listek sem nakracala: TI POVEM KASNEJE. Pokimala je. Do konca ure sva dejansko rešili učni list, vmes pa si zapisovali vprašanja in poslušali ocene.
“Gal dobiš 4!” je rekel učitelj in pomignil Saši. Po končanem ocenjevanju je naznanil:
“Saša 3!”
“3?” je rekla Saša in zahlipala.
“Ja 3! Zdaj pa sedi, da ne bo 2!” V tistem je zvonilo.
“Lahko popravljam?”
“Ker si tožila ne smeš, saj ti je povedal.” Sem rekla in šla ven iz razreda. Za mano se je slišalo le njeno stokanje in vpitje.
“Te že dobim Lavričeva!” je vpila in besnela.

Ko sem bila pred učilnico za matematiko sem šla do Nika.
“Ti veš v koga je Saša?” me je vprašal.
“Ja,” sem mu odvrnila.
“V koga?”
“V Erazma!”
“Vendar v Erazem je v Saro!”
“In Sara je v Erazma!”
“Kako ju bova spravila skupaj?”
“Ti pozneje povem svoj plan, ker bo sedaj zvonilo,” sem rekla in stekla v učilnico.
“Dobro učenci, danes bom spraševala. Lara, Sara, Nik in Erazem, prosim presedite se v prvo vrsto,” je velela učiteljica. Upoštevali smo jo in se presedli. Tam sta se Sara in Erazem stalno hahljala.

Po končanem pouku smo šli na kosilo, ki je bilo dokaj normalno. Le neki sedmošolci so se obmetavali z rižoto, Vrana pa je norela in vpila. Na šolskem dvorišču pa je bilo čisto nasprotno. Sedli smo pod naš znameniti hrast. Ampak to je bila potegavščina, saj so nas v naslednjem hipu zalili z vedrom vode. Odprla sem oči in videla šestošolce z vedrom vode, ki se nam režijo v obraz.
“Kaj se vi greste?!” je edina stvar, ki sem jo uspela reči. Oni pa so se še naprej režali in na plano potegnili vodne balončke.
“Aha zalili boste kapetanko košarkarske ekipe!” je rekel Nik. Tedaj je prišla mimo še Saša.
“Prav ti je!” je zavpila.
“Ah tako boš govorila moji prijateljici!” je z mano potegnila Sara. Tako je prhnila in šla naprej jaz pa tudi. Ampak sem se najprej poslovila od preostanka. Ko sem prišla domov sem z Lino poskrbela za Beti, Bertija in Benija – slone ter za Kajro, Kaja, Kiro in Kara, ki so levi.
“Js glem pa s sestlico vi pa ne!” je vpila Lina medtem, ko sem jo držala za roko. Ob tej izjavi je Lina dobila ogromno pozornosti. Še celo Luka je dvignil pogled iznad igrice.
“Čakaj, grem še jaz,” so govorili eden čez drugega.
“Ne! Samu js glem z njo in anbn dlug! Ce pa gleste boste obzaloval!” je vpila Lina in se me še trdneje oklenila.
“Kako pa to? Po navadi se skregaš, če moraš kam iti,” sem rekla sestrici, ko sva bili v staji za slone.
“Kel si moja helojka!” je rekla in ponavljala za mano. Nasmehnila sem se. Takrat je k meni pritekla bela slonica brez enega okla. Sklonila je glavo, da sem jo lahko pobožala. Lina je ponovila za mano, vendar jo je Beti pobožala s svojim jezikom po obrazu. Lina se je skremžila, jaz pa sem se zahihitala. Za Beti je prišel siv slonček Beni, ki je rad ponavljal za mamo. Beni me je cukal za kratke hlače, da so iz črne pristale na sivi barvi. Pobožala sem še malčka. Za njima je prilomastil še črn slon brez ušesa. Ta mi je po topotal v pozdrav in jaz sem mu storila enako.
“Berti, kako je tvoje uho?” sem vprašala slona in ga potrepljala po delu brez ušesa.
“Laja?”
“Ne kliči me tako Lina!” sem ji rekla in jo narahlo pocukala za uho. Nasmehnila se mi je. “Pridi greva spustiti slone!” Takrat je mimo prišla norveška gozdna mačka z belo, črno in tigrasto dlako - Aliza.
“Ne glem js kl k Alizi!” je rekla in začela mačko vlačiti za rep.
“Ne tako,” sem ji rekla in jo prijela v naročje, da je imela glavo na mojih ramenih. “Tako!” Podala sem ji mucko in ona jo je držala kot sem ji pokazala. Potem sem se posvetila Beti, Beniju in Bertiju.
Lp,
Lara




No tako. Hvala vsem ki ste prebrali mojo zgodbo, jo komentirali ali všečkali. Če kdo želi, da ga obveščam naj pove. Trenutno obveščam:
-mogočepisateljica
-Ribica
-#Free Girl7
-Nixi25.
Uživajte v vikendu,
Heart