Hej Metuljčki!
Tu je nov del. Če se bom držala ustaljenega urnika, te zgodbe ne bom končala.














8. 6. 2025, Piran
Dragi dnevnik,
ko sem se zbudila sem še malo poležala v postelji. Nato sem vstala in se uredila. Ko sem prišla v kuhinjo, sem zavohala Lucijino slavno jed.
“Kaj kuhaš?” sem vprašala.
“Ne vem. Delala sem vmešana jajca, pa je Lea še nekaj dodala notri,” je odgovorila. Takrat se je zaslišal zvonec. Šla sem k vhodnim vratom in jih odprla. Pred vrati sem zagledala mami s telefonom v rokah.
“Yes, I wil call you tomorrow. Yes, I kiss you too,” potem je prekinila.
“Zakaj si prišla?” sem jo vprašala.
“Zaradi tvoje tekme!”
“Ne laži mami! Vem, da sem Vama odveč! Vem, da me ne marata, ker sem takšne kakršna sem!”
“Ni res! Na Švedskem ugotovila, da sem bila zelo nepravična do tebe.”
“Z očkom sta se kregala. Vem, da sem bila izgovor zato jaz!”
“Veš s tvojim očkom se ne ljubiva več kot sva se nekoč ...”
“In? Koga si spoznala na Švedskem?”
“Imela sem zelo prijaznega predavatelja ...”
“Mami! Vem kam to pelje! Še huje bo kot zdaj!” sem zavpila in zahlipala. Svojo roko je položila name. “Ne dotikaj se me!”
“Zakaj?”
“Ker bo ta zagotovo še hujši kot je očka. Že ob očku si tiho kot miška. Kadar se dere name po krivici vedno vzameš Lino in spokaš! Ne gre več tako!”
“Srček! nisem mislila, da tako misliš!”
“Ne nazivaj me z `ljubica´ ali `srček´ ali karkoli podobnega! To govorijo ljubeči starši otrok, ki jih imajo radi! Vidva pa mene nimata!”
“Lara! Nisem mislila, da tako misliš!”
“Ti nič ne misliš!” sem zavpila in stekla v svojo sobo.
“Lara! Zajtrk imaš!” je zavpila Lucija iz kuhinje.
“Izgubila sem tek!” sem zavpila na vrhu stopnic. Stekla sem v svojo sobo in se oblekla v svoj modri piranski dres. Iz omare sem pograbila žogo, adidaske in telefon. Vse sem zmetala v moder nahrbtnik s piranskim logom. Ker sem v osnovki zmagala na svetovnem mi je trenerka kot kapetanki podarila modro žogo s piranskim logom, nahrbtnik, ovitek od telefona in denarnico. Nahrbtnik sem si dala na rame in zažvižgala. Pred okno je prišla Beti. Prijela me je za pas in me s svojim rilcem dala dol. Dala sem ji pest arašidov. Vesela jih je sprejela in odšla stran. Jaz pa sem šla v garažo in iz tam vzela čisto belo kolo in ga peljala po cesti. Na sredi poti do igrišča me je dohitel Nik.
“Kako si?” me je vprašal, medtem ko je kolesaril na njegovem črnem kolesu.
“Jezna sem!” sem rekla jezna in še bolj pognala kolo. Tudi on je pospešil.
“Zakaj?"
“Mah mami je prišla iz Švedske in se delala nedolžno pa nekaj! Ne bi zdaj o tem!”
“Kam pa greš?”
“Na igrišče metat žogo!”
“Zadevat ali?”

“Ne kadar sem jezna rada zgrešim koš!” Vprašujoče me je pogledal in se zaletel v luč. Ustavila sem se in ga počakala.
“V redu sem," je rekel kot, da bi mi bral misli. Naprej sva kolesarila do igrišča. Tam sta bila Erazem in Sara, ki sta se poljubljala.
“Oh še en parček!” je vzkliknila Sara in se odtrgala od Erazma. Nahrbtnik sem vrgla na tribune iz njega pa pograbila žogo. Jezno sem metala na koš in se trudila ne zadeti.
“S kom si se skregala?” me je vprašala Sara.
“Z mami,” sem ji odgovorila in zgrešila koš.
“A ni ona na Švedskem?”
“Domov je prišla, da bi mi težila. Mimogrede ali imate kaj za pod zob? Zelo sem lačna!”
“Nisi zajtrkovala?” me je vprašal Nik, ko sem mu vzela žitno ploščico. Odkimala sem.
“Ah, čas za kosilo,” je zavzdihnila Sara. “Si boljše?”
“Ja. Lahko ti posodim svoje kolo,” sem rekla.
“Hvala!”
“Jaz te bom peljal na balanci,” se je ponudil Nik.
“Jaz pa tebe,” se je ponudil Erazem. Sara in Erazem sta šla, jaz pa sem še eno uro metala na koš. Nato me je posadil na balanco in pognal.
“Počasneje! Zavij na levo! Ne na drugo levo! Okej sploh ločiš levo in desno?” sem mu govorila.
"Ja leva je ta desna pa ta,” je rekel in dvignil roke. S tem pa je izgubil nadzor nad kolesom in tako sva padla na tle, eden na drugega. Nato sva se začela na ves glas krohotati. Pobrala sem kolo.
“Sedaj jaz vozim,” sem rekla in sedla na stol. Sedel je na balanco. Skloni se.
“A tako?” je rekel in mi dal glavo na kolena.
“Ja lahko tako!” sem rekla in ga počohala.
“Hej to žgečka!”
“Ti bom dala žgečkanje!” sem zavpila in zapeljala na naš dovoz. Požgečkala sem ga pod ramami in ga spravila na tla.
“Se zgeckata?!” je vzkliknila Lina in žgečkala Nika.
“Prav predam se! Predam se!” je vpil Nik in se smejal.
“Ob treh na igrišču?” sem vprašala.
“Ob treh na igrišču!” mi je pokimal in me poljubil. Prevzel me je znani vonj po mentolu in občutek mravljincev.
“To plihlani za Ledeno klaljestvo!” je vzkliknila Lina. Takrat sva se odtrgala drug od drugega. Pomahala sem mu in on mi je pomahal nazaj. Lina me je odvlekla v jedilnico, kjer so bili že vsi ostali.
“Zakaj zamujaš?!” me je nahrulil oče.
“Pusti jo, saj je vendar najstnica!” ga je zavrnila mami. Prvič od kar vem, se mu je postavila po robu in ne le jokala ob njegovih zbadljivkah in grožnjah.
“Ravno zato!”
“Pusti jo!”
“Pa še preveč svobode ima!”
“Sama se lahko odloča, saj bo vendar polnoletna!”
“Dokler živi v moji hiši, bo poslušala mene!”
“To hišo sva zgradila skupaj! Tudi jaz lahko govorim kaj naj počne! Ne obnašaj se, kot da sem tvoja služkinja!”
“Prav! Bom pa jedel na kliniki!”
“Tudi to sva zgradila skupaj!” Vsi smo se spogledovali. Luciji sem namenila enega tistih `sta se že kdaj skregala?´ pogled. Odkimala je.
“Mami hvala, da si me branila!”
“Zato pa so mame!” je rekla in mi pomežiknila. “No pojejmo potem pa gremo na eden sladoledni napitek!” Potem je začela Lucija razlagati o življenju v Ljubljani.
“Mami lahko Sari napišem sporočilo?” Pokimala je. Vzela sem telefon in Sari natipkala sporočilo.
Jaz: Mami in oči sta se skregala ... Prvič od kar se poznata se mu je mami postavila po robu. Zdaj je šel na kliniko in cel dan sem fraj od njega. :blush:
Odložila sem telefon in se posvetila krompirju. Mami se je še vedno pogovarjala s Lucijo. Ko smo pojedli je mami pomila posodo. Pogledala sem telefon.
Sara: Torej ...
Jaz: Ne bo trajalo dolgo ... xxx
Sem ji hitro odpisala. Potem je mami stekla po denarnico in v voziček dala Leo.
“No gremo!” je rekla mami.
“Mami, Lara mora priti na tekmo z avtom!” je vzkliknila Lucija.
“Lucija ti pelji avto do Tartinijevega trga! Mi gremo peš!” je vzkliknila mami.
“Mami Lala pa se en dec sta delala tisto, kar ti in oci nista nikoli!” je vzkliknila Lina. Pogledala sem jo. “Aja, saj les. Laja ne plese!” Še enkrat sem jo pogledala. “Aja, saj les! Sestlica ne laja!” Nasmehnila sem se.
“Kaj sta pa delala?” me je vprašala Lili in me premerila s sumničavim pogledom. Potem me je sunila med rebra.
“Samo poljubljala sva se,” sem ji odvrnila in zardela.
“Pa na kolesu jo je peljal,” je hitro dodala Lina.
“Kje pa?” me je še enkrat premerila Lili.
“Ah, Lili no. To je le poletna romanca!”
“Ja Lara, to je res le poletna romanca. V njega si zagledana od kar si ga prvič videla!” Še bolj sem zardela.
“Jah jaz nisem imela te opcije.” Vsi smo jo začudeni pogledali. “Ko so starši izvedeli, da bom punčka so mi iskali fanta v našem sloju. Bili smo bogati, naši predniki so bili plemiči in kraljevi svetovalci! Zato ni bilo opcije, da bi si sama izbrala koga bom vzela za moža. Najprej sva se s vašim očetom noro ljubila, potem ko si se rodila ti Lili, pa je šlo vse po zlu. Vaš oče je delal nočne in oddaljila sva se eden od drugega. Lara, tebe sva naredila, da bi se bolj ljubilo in bilo je prav. Nekaj časa. Do Line natančneje. Potem se je vse šlo po gobe. Sedaj pa je tako kot je.”
“Luka mislim, da si podrl rekord,” sem se obrnila k bratu. “V čem?”
“V času, ko nisi za telefonom!” Nasmehnil se je. Bomo še videli.
“Za to predrznost ti bom povedal eden ogaben vic: Brat je prišel pijan do svoje sestre. Ta ga vpraša kje se ga je napil In ta ji odgovori, da v kanalizaciji!” Začel se je režati kot zmešan. Čudno sem ga pogledala in šla stran. Mami je šla naročiti sladoledne napitke. Ko smo popili sladoledne napitke, izvedeli vse preveč informacij o Lucijini tašči in ko je mami končno plačala, smo odšli.
“Lili, povej Luciji svojo zgodbo,” je rekla Lana in se ji zlobno nasmehnila.
“O čem govoriš?” je vprašala in našobila ustnice.
“To vedno narediš kadar lažeš,” sem rekla in dvignila obrv.
“Govorni nastop je bil. Izmislila sem si, da si v času Rimljanov in imaš Leo z nečakom Julija Cezarja. Potem sem naredila celo dramo.” Nasmehnila sem se Klasična Lili. Lucija jo je lopnila po hrbtu. Sedla sem na prednji sedež zraven Lucije.
“Lucija?” sem jo vprašala.
“Ja?” je odvrnila, ne da bi pogled preusmerila iz ceste.
“V katero obdobje zgodovine bi šla, če bi morala izbirati?”
“Verjetno bi ostala tu. Tu imam super družino in vse. Pa ti?”
“Pa ne vem.”
“Daj no!”
“Najraje bi šla na Luno.”
“Zakaj?”
“Ker tam ni Saše!” Nasmehnila se je mojemu komentarju.
“Je tako grozna?” Privzdignila sem obrv.
“Šiligojeva je vpila na Benija, ker se je gospa S odločila, da bo igrala klarinet!”
“Avč! No tu sva!” Odprla mi je vrata črnega Audija. Izstopila sem in stekla v preoblačilnico. Bila je bela. Notri ni bilo še nikogar. Ko sem prišla ven sem zagledala Tino in ostale. Ko smo bile vse oblečene sem se zazrla v igrišče. Tam je bila stojnica s hrano, stojnica s pijačo in še veliko takih stojnic. Bila je prava pravljica. Kmalu je bila ura štiri. Dekleta iz Rima so bila oblečena v njihov dres. Sklonila sem se k ekipi.
“Jaz ujamem žogo, podam jo Tini. Tina zadene in to žogo prevzame Taja. Poda jo Maji, ta pa Melani. Potem jo prevzamem jaz. Če se kaj spremeni boste videle tekom igre!” sem vzkliknila. “Ena!”
“Dve!” je vzkliknila Tina in svojo roko položila na mojo.
“Tri!” je vzkliknila Taja in položila svojo roko na Tinino.
“Pirančanke!” so vzkliknile ostale in svoje roke položile druga na drugo. Postavile smo se v vrst. Jaz sem šla pred Rimljanke. Sodnica je zapiskala in vrgla žogo. Odbila sem jo na našo stran. Žogo je prevzela Tina in tekla proti košu. Obkolile so jo. Žogo je prepodala Taji. Ta je tekla do koša, vendar se spotaknila in žoga ji je padla iz rok. Pobrala jo je Maja in tekla. Tik pred košem so ji Rimljanke vzele žogo. Melani jim je vzela žogo in vrgla na koš vendar je zgrešila. Potem sem stekla na drugo stran igrišča in zaprla oči. Vem, da zdaj ko to prebiram za nazaj vidim, da je bilo to precej neumno. Je pa pomagalo. No kakorkoli zaprla sem oči in si rekla: `Lara, ti si vendar Lara. Uspelo ti bo!´ Ko sem odprla oči sem slišala navijanje publike in navijanje navijačic. Pognala sem se nad Rimljanko z dresom v številki 1 in ji brez prekrškov vzela žogo. Prepodala sem žogo Tini, ki mi jo je podala nazaj. Žogo sem vrgla iz sredine igrišča in zadela koš. Publika je ustala in ploskala.
“Še 10 minut do polčasa!” je zadonel prediren glas komentatorja. Rimljanka z dresom v številki 2 je prevzela žogo. Taja ji je vzela žogo in jo podala meni. Iz sredine igrišča sem ponovno zadela koš. Rimljanka v dresu s številko 3 se je pognala nad žogo. Maja ji je vzela žogo, ta pa jo je udarila. Maja je kljub vsemu žogo podala naprej. Prevzela sem žogo in zadela tretji koš. Takrat je zvonilo za polčas.
“Moja roka!” je vzkliknila Maja. Trenerka se je dvignila nadnjo.
“To je bil prekršek! Greva do zapisnikarja!” je vzkliknila trenerka in Majo z bolečo desno roko odpeljala do zapisnikarja.
“Iza, sedaj boš ti namesto Maje! Ne sme igrati s takšno roko! Sedaj je rezultat 3:0! Potrudimo se, da ostane tako! Pojdite si nekaj vzeti za piti! Čez deset minut smo vse tu!” Pokimale so. Šla sem do Sare. Ko sem jo zagledala, je tudi ona pravkar razpustila navijačice.
“Kaj bova s Sašo?” me je vprašala, ko me je zagledala. Nagajivo sem jo pogledala.
“Nema muzika,” začudena me je pogledala.
“Greva po eno vodo?” me je vprašala. Pokimala sem.
“Veš, čepke bom dala vsem in potem nakazala Saši, naj začne,” sem rekla in Sara mi je pokimala. Vzela sem eno navadno vodo in ji izpila eden deciliter. Potem sem pogledala na uro.
“Pol petih,” mi je rekla, ko je videla, da gledam na uro.
“Jaz moram iti! Srečno!”
“Ti jo boš bolj potrebovala!” Nasmehnila sem se ji in šla proti naši garderobi. Tam je bila trenerka.
“Roko so ji zdrobile!” je izdavila skozi stisnjene zobe. “Sedaj je v ambulanti Vesne Medved mislim da.” Zadnji del sem ignorirala. “Tisto igralko so diskvalificirali in celo sezono ne sme igrati košarke.”
“Iza bo igrala!” sem ji rekla in pokimala je. Takrat je bilo minuta do konce polčasa. Šle smo na igrišče in mahale publiki. Zaslišala se je melodija, ki jo naša šola izvede ob koncu polčasa. Sodnica je zapiskala in vrgla žogo. Prepustila sem, da jo odbije tista in jo prestregla. Podala sem jo Tini, ki je že stala na sredini igrišča, vendar je naredila preveč korakov in met se ni upošteval. Taja, ki je stala pod košem je prestregla žogo in mi jo podala. Vrgla sem žogo vendar se je ovila okoli obroča. Taja je skočila in jo potisnila v koš. Rezultat je bil 4:0. Publika je navdušena vstala in vpila. Rimska igralka številka 4 je prevzela žogo in šla proti košu. Pred košem ji je žogo vzela Melani in jo podala Izi. Iza jo je tapkala in jo podala meni, jaz pa sem metala na koš in ga zadela. Publika je zopet vstala in navdušeno kričala. Rimska igralka številka 5 je prevzela žogo in metala. Melani ji je poizkusila vzeti žogo, vendar je pripomogla k zadetku tega koša. Podala jo je meni, jaz pa Iza. Iza je zadela koš v vrednosti ene točke, prav tako kot Rimljanka. Rimska igralka številka 6 mi je dobesedno podala žogo, jaz pa sem jo v zadnjih treh sekundah vrgla v koš.
“Še 3 sekunde!” je zavpil komentator. Žoga se je odbila od table.
“2 sekundi!” je vpil komentator. Žoga je bila na obroču.
“1!” je vpil in žoga je bila v mreži.
“Veljaven gol! Slovenija je zmagala!” je skakal naokoli in objel svojega sokomentatorja. “SLOVENIJA je zmagala! SLOVENIJA JE zmagala! SLOVENIJA JE ZMAGALA!” je vpil. “Torej gre celoten izkupiček, ki znaša 50 000 evrov! Pokal prejmejo v vrednost 1 000 evrov s preostankom denarja pa bosta povedali kapetanka in trenerka Piranske košarkarske ekipe!” Šla sem na igrišče s trenerko za petami.
“S trenerko sva enotni v tem, da bova 9 000 evrov dali šoli. Preostanek denara bo namenjen Centru za socialno delo Južna Primorska!” Takrat je na oder prišla Saša s klarinetom v ustih. Pravi čas sem si nataknila čepke, da je nisem slišala. To bi osramotilo celotno Slovnijo, zato sem to naredila.
“To skladbo, ki sem jo napisala sama poklanjam svojemu fantu Erazmu!” je vzkliknila preden je končala. “Ja Erazem kaj pa čakaš pridi na oder!” je še vzkliknila. Erazem je dejansko šel. Sara ga je vsa objokana pogledala in stekla stran. Do mene je prišel David Stropnik.
“Pred mano je Lara Lavrič! Kapetanka piranske košarkarske ekipe, ki je spodbudila to tekmo! Lara nam hočeš kaj povedati?” je rekel in svoj pogled preusmeril vame.
“Ne, ne bi vam nič povedala,” sem rekla na kar se je David zarežal.
“Kako se počutiš ob največ zadetih koših, kar šestih? S tem, da si enega zadela v zadnji sekundi. Skupno pa si dosegla 18 točk!” To se mi je zdelo zelo malo.
“To se mi osebno zdi zelo malo. Sem pa ponosna na zadeti koš v zadnji sekundi. To je koš na katerega sem v celi svoji košarkarski karieri najbolj ponosna.”
“Bi še kaj rada povedala našim gledalcem?”
“Res sem vesela, da me je toliko ljudi prišlo podpreti. Hvala, da ste me izbrali za svojega predstavnika. In pa nobene sanje niso nedosegljive, če se za njih potrudiš!” sem še dodala in pomahala snemalcu. Stekla sem za Saro.
“Kako je lahko to storil?!” je rekla vsa objokana.
“Je pač kreten!”
“Osramotil me je pred več kot celo šolo!” je rekla in še naprej hlipala v mojo ramo. Potrepljala sem jo.
“Pojdi zdaj s svojo mami peči kruh!” Takoj je bila boljše volje.
“Upam, da e bo to vplivalo na vajino vezo.”
“Ah ne bo, ne sekiraj se še ti zato,” sem ji rekla in jo potisnila k njeni mami v naročje. Videlo se ji je, da je boljše. Stekla sem k družini, ki me je trepljala in mi čestitala. Ko so odhajali pa sem skočila Niku v naročje in ga poljubila. Napolnil me je tisti znani pomirjujoči občutek. Nato sem mu pomahala in stekla za družino.

“Lara! Pridi ti si na poročilih!” je vzkliknila mami ob sedmih zvečer. Stekla sem dol, kjer se je celotna družina smejala mojemu intervjuju. Lopnila sem se po čelu. Oče pa je ostal enako čemeren, kot je ponavadi.
Lep pozdrav,
Košarkarica












Drama! No upam, da Vam je všeč, hvala vsem ki to zgodbo spremljate, jo všečkate in komentirate. The best ste.
Če hoče kdo da ga obveščam naj napiše. Zaenkrat obveščam:
-mogočepisateljica,
-Ribica,
-#Free Girl7
-Nixi25
-Grizalkaknjig
-Forever
Lysm
Heart