*i*Njegova toplota me je popolnoma objela, počasi so se mi oči začele zapirati.*i*
*i*»Lahko noč, Ava,« je zašepetal.*i*
*i*A nisem uspela odgovoriti. Že sem tonila v spanec, varna v njegovem objemu.*i*

***

Zbudila sem se s sunkom, srce mi je divje razbijalo, telo pa je bilo še vedno ovito v prijetno toploto... ali vsaj tako sem mislila.
Ko sem odprla oči, sem zagledala strop svoje sobe na akademiji. Mehka jutranja svetloba je prosevala skozi zastore, v zraku je bil vonj po kavi in nekaj sladkega—Olivia si je očitno spet naredila svoje najljubše cimetove rogljičke.
Obrnila sem glavo in videla, kako moja cimra sedi na svoji postelji s skodelico v rokah, njeni dolgi rjavi lasje so bili še vedno skuštrani od spanja.
»Končno si se zbudila,« je rekla in se zazrla vame s priprtimi očmi. »Sanjala si nekaj norega, kajne? Spet si nekaj mrmrala v spanju.«
Zamrznila sem.
»Kaj?«
»Ja, nekaj v stilu 'Rayan, ne nehaj...'« Olivijin nasmešek je bil nagajiv, nato pa se je zasmejala. »Ava, si sanje o Rayanu? O moj bog, povej mi vse!«
Obraz mi je zajel vroč val.
»Neumnost,« sem hitro zamrmrala in potegnila odejo čez glavo.
A srce mi je še vedno razbijalo. Bilo je tako resnično... njegov dotik, njegov glas, toplota njegove kože. Kako je to mogoče? So bile res samo sanje?
»Ne morem verjeti,« je Olivia še vedno čebljala. »Rayan, res? Tisti tihi, skrivnostni tip? Mislim, ne bom lagala, je totalno seksi, ampak nikoli ne bi rekla, da tebi pade v oči.«
Zavzdihnila sem in se prisilila, da sem se skobacala iz postelje. »Pusti me pri miru, prosim.«
»V redu, v redu,« se je smejala, nato pa vstala in mi podala skodelico kave. »Ampak res, danes si čudna. Prav zasanjana si. Si ziher, da si v redu?«
Prikimala sem, čeprav nisem bila povsem prepričana.
Mogoče je bilo res vse samo v moji glavi.
Olivia je še vedno srkala svojo kavo, medtem ko sem jaz vstala iz postelje in začela iskat oblačila za današnji dan. Hitro sem se oblekla v svoje najudobnejše črne hlače in temno vijolično majico z dolgimi rokavi. Spletla sem lase v kito.
Olivia je v tem času že pogrnila posteljo in na hitro pogledala koliko je ura. »Okej, Ava, morava it, če nočeva zamudit za prvo uro. Test pišemo, veš?«
Prikimala sem in z Olivio sva skupaj zapustili sobo. Na hodniku so bili številni študenti, nekateri so hiteli na predavanja, drugi pa se pogovarjali. Ko sva prišli bližje glavnemu hodniku, je moj pogled naletel na njega.
Rayan.
Stal je tam, ob vznožju stopnic, v svoji temni jakni in s tistim resnim izrazom na obrazu. Kot vedno je bil kot mrak sam zase, čeprav so njegove oči vedno iskale nekaj – morda ravno mene?
Pogledala sva se za trenutek. Njegove svetlo zelene oči so se srečali z mojimi, in takoj sem čutila, kako se mi je telo napelo. Kaj za vraga se dogaja? Zakaj me je tako pritegnil? In če so bile to samo sanje, zakaj sem še vedno imela vse te občutke, ki jih nisem znala pojasniti?
Zaslišala sem Olivijin glas, ki me je spet predramil. »Ne bodi tako zmedena, Ava. Rayan bo verjetno vedno imel ta njegov skrivnostni pogled, ampak na koncu je še vedno ista oseba kot je bil. Ne nasedi mu. Čeprav... naj ti povem nekaj o njem,« je rekla z nasmeškom, kot da ima nek skrivni načrt, da me bo prepričala.
»Kaj pa?« sem vprašala, ko sva šli mimo njega.
»Saj veš, da ima ogromno moč, kajne? No, prejšnji semester so potekali dvoboji. Rayanov par je bil nekim tip iz nižjega letnika... In ti dvoboji niso samo igranje z besedami in dviganje palčk. Včasih gre za resne stvari. In on?« Olivia je nagajivo dvignila obrvi. »On je skoraj ubil tistega tipa... Veš eni na naši šoli imajo moči in pripadajo mogočnim družinam. Z njimi se ni dobro igrati. Ampak za Rayana nihče ni vedel, da ima moči. No torej, ko sta se pomerila je iz njega izbruhnila ogromna moč, še profesorji je niso mogli ustavit,« osuplo sem strmela v Olivio. »Rayan ga je resno poškodoval. Od takrat se je bol potuhnil. Nihče še ne ve ali prihaja in mogočne družine ali je pač en srečnež, ki je dobil moči.«
Pogledala sem Olivio in si za trenutek ogledala njen obraz, ki je bil resen. Nikoli se nisem spraševala o njegovih sposobnostih ali močeh. Verjetno zato, ker se mi je zdelo, da ni bil kot drugi – bil je bolj skrivnosten, kot da bi bil zaščiten pred vsem, kar se dogaja okoli njega.
»Res?« sem vprašala, zmedena.
Olivia je prikimala. »Da, res. Ampak, Ava resno ti pravim, da se ne zapletaj z njemu. Preprosto je preveč močan in včasih, ko je pod stresom, mu enostavno uidejo moči. In verjemi, da ne želiš biti v njegovi bližini. Pa še nekaj, tega ne povej nikomur, ker tisti, ki smo to videli so nam profesorji zabičali, da naj ne govorimo tega naokoli.«
Nato sva se odpravili naprej, saj sva že zamujali. Kmalu sva prišli do predavalnice in se usedli v zadnjo klop.
Zavzdihnila sem. Vsega je bilo preveč, da bi se osredotočila na učenje, vendar sem poskušala. Ničesar nisem mogla pozabiti, še posebej ne pogleda, ki mi ga je Rayan namenil. Zdi se, da nisem edina, ki je opazila najine vezi – nekaj se je dogajalo.
Test je bil naporen, a sem kljub temu uspešno preživela začetno paniko. Po zaključku so vsi hitro začeli pogovore o tem, kako je šlo, in o naslednjih urah.
Olivia je bila že na telefonu, a se je nato obrnila proti meni. »Ava, ne sekiraj se preveč zaradi tega. Rayan je pač en seksi tipček, ki ti je padel v oči, ampak ni edini. Pridi te bom predstavila še drugim, če hočeš. Aja pa mislim, da bi lahka bili prijateljici glede na to, da sva cimri in še skoraj isti urnik imava. Kaj praviš?«