"Ava! Zbudi se! Ava! Si vredu?!"
Glava me je močno bolela, pred očmi se mi je vse meglilo nič nisem videla predse. Samo slišala sem tihe glasove, ki so me prebujali. Počasi sem se dvignila v sedeči položaj. Predsabo sem zagledala Olivio, ki me je močno objela takoj, ko sem malo prišla k sebi.
"O moj bog! Tako sem vesela, da si vredu!"
Pogledala sem še okoli in v kotu zagledala Rayana. Nisem vedela kaj naj bi si mislila o njem. On je bil tisti, ki me je vedno rešil pred stvorom. Tokrat pa ga je ravno on priklical. Misli so mi poletavale čez glavo in bolj kot sem jih skušala umiriti, bolj divje so postale.
"K-kje sem?" sem izdavila "In kaj se je pravzaprav sploh zgodilo?!"
Olivia me je tokrat malo mank vesela pogledala. Zavzdihnila je in se vsedla na rob moje postelje,
"Poglej, stvari so malo bolj zakomplicirane kot se zdi."
"Vseeno mi je! Vse hočem vedeti! Saj se ptav za prav gre o meni? Kaj ne?!" Dovolj sem imela skrivnosti, ki jih je Rayan skrival pred mano. Zdaj pa še Olivija. Sploh nisem vedela kaj dela tukaj in kako je prišla sem. Ampak ta trenutek mi je pač bilo čiato vseeno za to.
"Poglej, takole ti bom povedal," se je vmešal Rayan. "Lahko me sovražiš, če želiš. Tebi bo težje meni pa bo vseeno! Tvoj zaščitnik sem! Razlog, da si sploh preživela teh nekak dni tu. Brez mene bi bila že zdavnaj mrtva in naše prihodnosti nebo bilo..."
Poskusil je nadaljevati a sem ga prekinila. "Dovolj te imam! Kdorkoli že si, tudi meni je prav vseeno! Nerabim vedet kdo si ti, kakšen veliki zaščitnik... kakorkoli. Ampak rabim pavedet kdo sem jaz! Nevem, če bi bilo tebi všeč, če bi se en dan znašel v nekem svetu, lovl bi te nek stvor in za povrh bi ti še nekdo govoril, da si pomemben za našo usodo! Me prav zanima kako bi se ti počutil!" Ob tem je za nekaj časa obmolkil, nato pa me pogledal z žalujočim pogledom.
"Točno to se mi je zgodilo," je tiho rekel in odšel iz sobe. Nikoli ga še nisem videla tako žalostnega in razdraženega. Pogledala sem Olivijo, ki me je obtožujoče gledala, nato pa se tako, kot Rayan pobrala. Tako sem spet ostala sama, ujeta med štirimi zidovi.

Dnevi so počasi minevali. Imela sem docoli čaa, da razmislim o vsem kar se je zgodilo. O Oliviji in Rayanu pa ni bilo ne duha ne sluha. Čudilo me je že kako nisem bila niti najmanj lačna ali žejna. Pravzaprav se soploh ne spomnim kdaj sem nazadnje kaj pojedla. Nisem vedela kaj se je dogajalo z mojim telesom. Vsak konček me je žgal in bolel. Včasih si nisem mogla pomagati in sem preprosto samo kričala. Ko sem končno zbrala dovoli moči, da se spravim ven iz postelje. Odpravila sem se proti vratom, ko sem v ogledalu nenadoma zagledala neko čudno podobo. Približala sem se mu in ugorovila, da sem to bila ubistvu jaz.
Niti najmanj si nisem bila podobna. Predcej sem shujsala. Ampak to me ni niti najbolj begalo. Moji lasje so postali črne barve, ki so se pri konicah spremenili v modre plamene. Oč so bile temno sive barve. Na mojem čelu pa so se pojavile modre tetovaže v obliki lune in zvezd. Osuplo sem strmela v svojo novo podobo.