In nenadoma sem se zbudila, v postelji, potna in zadihana. Srce mi je razbijalo, in občutek groze iz sanj se mi je še vedno zdel resničen. Nisem vedela, kaj to pomeni, a skrivnostne sanje so bile samo začetek nečesa, česar si nisem znala predstavljati.
Pogledala sem na uro. Morala sem se prepričati, da ne sanjam več.

***

*i*Danes sem imela čudne sanje. Sanjala sem o osebi, ki je umorila več sto delavcev, ki so garali. Njihova energija je bila*i* *i*neopisljivo grozna, pogledi so bili hladni, brez vseh čustev, prazni.*i*
*i*Umorila jih je samo z dvigom roke ter par besedami, ki jih nisem slišala. Delavci pa so popadali po tleh. Zdelo se je kot,*i* *i*da so samo zaspali. A bilo je veliko več. Čutim.*i*
*i*Najbolj nenavadno pa je bilo to, da je oseba lahko spregovorila z mano kot, da sem bila zraven. Zdelo se je, da sem*i* *i*samo sanjala dokler on ni spregovoril. Čutila sem kako me je oblila groza, strah, jeza, zmedenost… Besede, ki jih je*i* *i*izrekel z močnim, odločnim in globokim moškim glasom. 'Sencam ne moreš ubežati, Ava Steele.'*i*
*i*Zdelo se je kot, da bi besede ponesel rahel piš vetra, saj je pred tem že izginil v sence.*i*

Zapisala sem svoje sanje v staro, raztrgano knjigo. Pridružile so se vsem prejšnjim, ki sem jih zapisala jaz, moja mama, babica, prababica in praprababica. Knjiga potuje iz roda v rod že vsaj 100 let. Dobila sem jo za svoj 13 rojstni dan in od takrat vestno zapisujem čudne sanje vanjo.
Listala sem po knjigi in prišla do sanj moje praprababice. Imela je zelo lepo pisavo, to sem že večkrat opazila. Zraven zapisa je vedno narisala dogodek, ki ga je sanjala.
Prebirala sem naslove in občudovala njeno pisavo ter risbe. Knjiga se je bližala prvi strani in naslovi so bili vse bolj čudni, zlovešči, srhljivi, podobni mojim s sanjam. Spet me je oblil tisti občutek kot v sanjah, ko sem prebrala 'Oseba zavita v temo je vedela moje ime'. To je bil naslov na prvi strani knjige.

*i*Vse se je začelo, ko sem s svojo prijateljico Saro stopala po elegantnem belem hodniku v plemiški hiši. Pogovarjali sva*i* *i*se o naslednjem plesu, ki ga bo gostilo mesto, ko se je nenadoma vse zameglilo. Sara je izginila in ostala sem sama na*i* *i*popolnoma črnem hodniku, ki ga je osvetljevalo le toliko sveč, da se je dalo videti predse.*i*
*i*Sama sem stopala po lepo spoliranih tleh. Na začetku se mi ni zdelo nič srhljivega, dokler nisem zaslišala korakov za*i* *i*menoj.*i*
*i*Ozrla sem se nazaj a nikogar ni bilo. Pomislila sem, da si vse skupaj le domišljam, dokler nisem zaslišala jasnega glasu*i* *i*za sabo. V grozi sem stekla po hodniku in upala, da ga bo kdaj konec. On je izgovoril moje ime in še par besed, ki so me*i* *i*spravile v jok. Vse skupaj je bilo tako grozljivo in čudno.*i*


To je to!
Moja praprababica je sanjala točno to, kar sem jaz. No, ne morem trditi, da res. Ampak glede na zapis lahko sklepam.
Pogledala sem si še risbo. Narisala je črn hodnik in na vsake par metrov je bilo par sveč, kot v zapisu. Točno takšen hodnik sem jaz videla v svojih sanjah. Kaj naj bi to pomenilo?