Hi!
Hvala za prijazne komentarje iz prejšnjih delov, še posebej zadnjega (ki so me resnično ganili, hvala, vsi). No, pa se kar vrnimo k zgodbi.

EMILY
Noč je. Ležim v postelji. Ne morem zaspati. Razmišljam o mojem življenju pred prihodom v univerzo Yale. Bila sem srečna, ampak tudi veliko bolj prestrašena, ranljiva. Ne vem, kaj je bolje. Življenje pred tem, ker sem bila vsaj srečna, ali življenje zdaj, ko sem neranljiva, ampak vse to me je stalo celo moje prejšnjo življenje. Iz misli me prebudi zvok kapljanja vode iz pipe v kopalnici. Zavzdihnem in vstanem. Tiho, da ne bi koga zbudila, se odpravim v kopalnico. Odprem vrata in kot vedno, seveda, zaškripajo. Pritisnem stikalo za luč. Vem, da se prižge z majhno zamudo. Ampak tokrat se sploh ne prižge. Zavzdihnem in stopim k lijaku. Iz pipe kapljajo kaplice vode. Čeprav... Ne more biti voda. Ker je temnejše. O, ne. Odprem pipo. Ven se vsuje slap temne in lepljive tekočine. Kri. Zavzdihnem. Vem, kje sem to že videla. V sanjah, noč pred Harperino smrtjo. Obrnem se proti tušu, v pričakovanju, da bom videla temno postavo. Tam ni ničesar. Verjetno si samo domišljam. Obrnem se nazaj proti lijaku in zaprem vodo. Oziroma kri. Karkoli. Žarnica zaprasketa. Pogledam gor. Luč utripne in se prižge. Za dve sekundi. Ponovno poskusim prižgati luč. Ne pomaga. Zavzdihnem. Potem se spomnim lučke, ki jo imamo spravljeno v omari. Odprem jo (omaro) in vzamem luč iz nje. Že jo želim prižgati, ko za sabo zaslišim glas: "Jaz tega ne bi naredila." Obrnem se in zagledam... "Harper?" zašepetam.

Konec današnjega dela.
'Ko sem bil otrok, sem se bal duhov. Ko sem odrastel, sem ugotovil, da so ljudje bolj strašni.' (Unknown)