Pisalnica
Hi!
Upam, da se še spomnite, kaj se je zgodilo v prejšnjem delu:wink:. No, zdaj pa kar na zgodbo. Uživajte v branju!
Pred menoj ni ničesar. Kdo me je potem lovil? Za sabo spet zaslišim korake in ravno ko se želim obrniti, se prebudim. Ležim na postelji v sobi. Zmedena se ozrem okoli sebe in pograbim telefon. Ura je 4:36. Zavzdihnem in se uležem. Slišim, kako se Annabella premakne. Potem me vpraša: "Kaj sta potem s kriminalistom počela tako dolgo?" Ojoj. Torej nisem samo sanjala. Pograbi me panika. Kako sem se znašla tu, če sem bila pred temi sanjami o gozdu še vedno v hiši Moorovih. "Emily!" zašepeta Annabella. Zdrznem se in ji hitro odgovorim: "Postavil mi je nekaj vprašanj, potem pa sva odšla k Harperini družini." "O. In kaj sta počela pri Harperini družini?" "Pogovarjali smo se," ji odgovorim. V mesečini vidim, kako strmi vame. "Si prepričana, da si v redu, Emily?" me šepetaje vpraša. Pogledam jo in odgovorim: "Ne." Nekaj časa v tišini leživa, potem pa postopoma zaspiva.
Spet se znajdem globoko v gozdu za hišo Moorovih. Za sabo tokrat zaslišim počasne korake. Obrnem se, ampak spet nič ne vidim. Nenadoma me nekaj zagrabi za roko. Prestrašeno se ozrem proti njej, vendar vidim samo sledi. Še vedno čutim dotik, ampak ničesar ne vidim. Takrat pa me nevidna stvar zaluča v zrak. Poletim in butnem v drevo. Stokajoče se poberem na noge, ampak spet takoj zletim nazaj na tla, saj stvar skoči name. Poskušam se braniti. Stvar grabi proti meni, potem pa naju prekine prediren zvok.
Potna se zbudim. Zaslišim zvok budilke. Zavzdihnem. Vstanem, se preoblečem in nekaj malega pojem. Potem odidem na pouk. V učilnici se usedem zraven moje sošolke Emelline. Od Harperine smrti mi pomaga prebroditi te dni in za to sem ji zelo hvaležna. "Živjo," jo pozdravim. Nasmehne se mi in odzdravi:" Ojla. Ti lahko samo nekaj predlagam?" Pokimam. "Po mojem jaz nisem več dovolj velika tolažba zate," reče in zavzdihne. Potem še doda: "Po mojem bi se morala iti pogovoriti s šolsko psihiatrinjo, Emily."
To je to za danes. Če vam je bilo všeč, kot vedno pritisnite :heart:. Naslednji del verjetno pride jutri, do takrat pa še naprej uživajte v vikendu!
Upam, da se še spomnite, kaj se je zgodilo v prejšnjem delu:wink:. No, zdaj pa kar na zgodbo. Uživajte v branju!
Pred menoj ni ničesar. Kdo me je potem lovil? Za sabo spet zaslišim korake in ravno ko se želim obrniti, se prebudim. Ležim na postelji v sobi. Zmedena se ozrem okoli sebe in pograbim telefon. Ura je 4:36. Zavzdihnem in se uležem. Slišim, kako se Annabella premakne. Potem me vpraša: "Kaj sta potem s kriminalistom počela tako dolgo?" Ojoj. Torej nisem samo sanjala. Pograbi me panika. Kako sem se znašla tu, če sem bila pred temi sanjami o gozdu še vedno v hiši Moorovih. "Emily!" zašepeta Annabella. Zdrznem se in ji hitro odgovorim: "Postavil mi je nekaj vprašanj, potem pa sva odšla k Harperini družini." "O. In kaj sta počela pri Harperini družini?" "Pogovarjali smo se," ji odgovorim. V mesečini vidim, kako strmi vame. "Si prepričana, da si v redu, Emily?" me šepetaje vpraša. Pogledam jo in odgovorim: "Ne." Nekaj časa v tišini leživa, potem pa postopoma zaspiva.
Spet se znajdem globoko v gozdu za hišo Moorovih. Za sabo tokrat zaslišim počasne korake. Obrnem se, ampak spet nič ne vidim. Nenadoma me nekaj zagrabi za roko. Prestrašeno se ozrem proti njej, vendar vidim samo sledi. Še vedno čutim dotik, ampak ničesar ne vidim. Takrat pa me nevidna stvar zaluča v zrak. Poletim in butnem v drevo. Stokajoče se poberem na noge, ampak spet takoj zletim nazaj na tla, saj stvar skoči name. Poskušam se braniti. Stvar grabi proti meni, potem pa naju prekine prediren zvok.
Potna se zbudim. Zaslišim zvok budilke. Zavzdihnem. Vstanem, se preoblečem in nekaj malega pojem. Potem odidem na pouk. V učilnici se usedem zraven moje sošolke Emelline. Od Harperine smrti mi pomaga prebroditi te dni in za to sem ji zelo hvaležna. "Živjo," jo pozdravim. Nasmehne se mi in odzdravi:" Ojla. Ti lahko samo nekaj predlagam?" Pokimam. "Po mojem jaz nisem več dovolj velika tolažba zate," reče in zavzdihne. Potem še doda: "Po mojem bi se morala iti pogovoriti s šolsko psihiatrinjo, Emily."
To je to za danes. Če vam je bilo všeč, kot vedno pritisnite :heart:. Naslednji del verjetno pride jutri, do takrat pa še naprej uživajte v vikendu!
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
zanimiv del... bi bilo pa fajn, da bi bilo daljše :)
0
Moj odgovor:
Loona_Lovegod
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
materialne stvari
Jah in jaz se ful preveč navežem na njih. Junija sem mogla menjat fon ker je že kar počasi delal + kamera je bla kar boga (6 let star) in sem se en teden vsak dan jokala ker se mi je smilil. In ista situacija je z čevlji. Mam ene airforsice cca leto pa pol ki so ble z mano za tak vse najpomembnejše in najlepše spomine (jaz jih obožujem) ampak so se vtrgali ob strani in meni jih je ful škoda, dejansko sme jih popravla (zašila) ampak bojo verjetno šivi spet počli ker je usnje natrgano. Pač in kak naj jaz te čevlje vržem v smeti pač enostavno ne morem tak pred tem sem skoro celo leto sanjala o njih ker so mi bli pač res najlepši čevlji sploh in jah. Pač saj mam še ene od valete bele superge ki jih nosim za v šolo ampak ni isto ahhh kak se sovražim zarad tega. Pa jz čisto vse shranim, ko da me bo konec če pulover ki mi je bil premali 3 leta nazaj, je zaflekan pa ma lukno vržem vstran namesto da mi prah nabira v omari. Kaka pomoč? Zna kdo to rešit?
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
Super, bom ga poskusila, pa da vidimo, če ...
Zelo dobro! bi te pa morda opozorila na uporabo ...
