..."Živjo Lexi" je naslednji dan pozdravila. Lexi jo je nekam zbegano pogledala. Vedela je, kaj hoče. Ampak... Še sama ni vedela, ali so govorice resnične... Noče ji delati dodatnih skrbi. Zato jo je raje odpeljala v knjižnico.
"Pridi Lexi! Ne smeva zamuditi!" je zaklicala Sarah. Hodila je hitro in odločno, Lexi pa je le s težavo hodila za njo. Sarah je bila neznansko vesela, da gre Lexi z njo v knjižnico. "Knjižnico poznam kot lasten žep" ji je zatrdila Lexi. Takoj bosta našli kar iščeta! Hmmm...kaj pravzaprav sploh iščeta? Sarah je bila neučakana, želela je le kakršenkoli podatek o njeni hiši. A kje bi ga našla? "Seveda naj ti bo jasno, da v knjižnici ni spisa o vseh hišah iz našega mesta" ji je v smehu rekla Lexi. "Če pač nič ne najdeta, je verjetno tisto le navaden mit. Ni resnično..." . Lexi se je na vse pretege trudila, da svoji prijateljici ne bi delala skrbi, čeprav še sama ni bila povsem prepričana v svoje besede. Prispeli sta do knjižnice. Brskali sta po policah, zmedeno, ker sploh nista vedeli, kaj naj iščeta in kje naj iščeta. Našli sta polico s starimi časopisi. "Poglej!" je vzkliknila Sarah, "Ta je iz davnega leta ,1950!". Sarah je s prsti drsela po policah, polnih prahu. Ko je prišla do letnice 1987 se je ustavila. Lexi jo je opazila. "Kaj je? Zakaj ta letnica? je bila radovedna. In tako ji je začela pripovedovati vse kar je našla in prebrala... Ko ji je Lexi obljubila, da bo molčala. Torej sta gledali in v letnici 1988 našli članek: Sirotišnica za ulične otroke propadla. Najprej ni bil članek nič pomembnega, dokler ni pod naslovom pisal naslov sirotišnice... Lexi je zakričala. Bila je popolnoma osupla. "Poglej Sarah!" je zaklicala. Sarah je gledala Lexi, časopis, naslov in spet Lexi. Ni razumela, kaj ji Lexi hoče povedati. Lexi je zakričala "Sarah! To je vendar tvoj hišni naslov!"