...Tako sta se vozili že skoraj tri ure. Sarah je jokala, tako zelo je pogrešala dom. Izpadla je otročje, a ni mogla nadzorovati svojih čustev. "Sarah, ljubica. Morda je selitev dobra stvar. V novo šolo boš hodila, lahko najdeš veliko prijateljev. V okolici bo sigurno več tvojih vrstnikov." Nekako je imela prav. Njuna (zdaj že stara) hiša je stala v mirni okolici, njuni sosedi so bili večinoma upokojenci in zakonci, brez otrok. Iz soseske ni poznala nikogar svojih let, zato je večino časa le preždela v svoji sobi in sanjarila. Sanjarila, kako bi bilo, če bi bil oče še tu. Vedno je bil na njeni strani. Sigurno bi nasprotoval selitvi.
Tudi v šoli prej ni imela prijateljev. Ni ravno zgovorna oseba in se je med odmori držala v kotu, s kakšno dobro knjigo. Knjige je oboževala. Čarobno je bilo, kako se je lahko potopila v druge svetove.
"Sarah, me sploh poslušaš?" je nekoliko jezno rekla mama. Spet se je zasanjala! Večkrat se ji zgodi, da preveč razmišlja, in popolnoma pozabi na svet okoli sebe. "Oprosti, spet sem se malo zasanjala..." se je opravičila. Mama je le zavzdihnila. Zavila je z avtoceste. Sarah se je zdelo, da se vozita že celo večnost. Naenkrat pa je zaspala.