Bila je noč. Skozi okno sem opazovala zmaje, ki so prosto letali po zraku. Prosto... hm, do tega dne.
Vse se je začelo, ko je nadme priletel velik krilatozobar (ogromen rdeč zmaj s dolgimi čekani), ki me je na poti iz šole skoraj zgrabil z nogami in me odnesel bog ve kam, če ne bi bila zraven moj bivši fant in njegov prijatelj, ki sta me rešila. Na srečo je bila zraven tudi moja najboljša prijateljica, ki jo je pet minut kasneje doletela ista nezgoda kot meni. Seveda je zdaj na varnem (zaradi nas, seveda, če nas ne bi bilo, bi se bog ve končalo). Ampak ja... to je bilo prvič, ko so se zmaji tako obnašali. Večina jih je bila rastlinojedcev in na ljudi se niso spravljali. Vsaj do zdaj ne.
Zazehala sem in se odpravila spat. Zaprla sem oči in se potopila v spanje. Sredi noči me je zbudil močno rjovenje zmaja. Sunkovito sem sedla pokonci in prisluhnila. Kaj sem že prebrala v knjigi? Zmaji ne rjovijo, razen če je kaj hudo narobe...