PisalnicaZmajsko srce XIII.del
5
Tedni so minevali hitro kot minute. Hitro sem se učila upravljati s svojimi močmi, to kar me je naučila Carina je bilo sicer še vedno kul ampak sem ugotovila, da so to le enostavni trikci, profesor Brown je odličen učitelj,
odločila sem se, da bom svoje učenje usmerila k znanju zmrzovanja vode.
Najbolj ponosna je pa name Carina, ki že fantazira, kako bom zdaj lahko šolskim nasilnežem zmrznila skupaj njihove potne podpazduhe, da bodo morali naokoli hoditi kot pingvini dokler se led ne stopi, predstavljam si prizor ter se zahihitam, ob misli na njihov smrdljivi pot pod mojimi prsti pa se mi obraz spremeni v nagubano rozino. Carina je prisegla, da je ne bodo nikdar več zasrbeli prsti in, da si bo našla pravo delo.
Ko hodim po šolskih hodnikih na vsakem koraku vidim oglase za srednje šole, bodoče poklicne kariere. Ob misli na to kakšno normalno življenje čaka moje vrstnike, žalostno zavzdihnem, izpod puloverja izvlečem obesek s srebrnim zmajem zvitim v klopčič. Pritisnem na njegovo safirno modro oko, obesek se razpre.
V obesku je bila slika mame, očeta in 8 letne mene, nagnem glavo ter se nasmehnem "saj živim normalno življenje, to je moje normalno življenje", pogladim zagorel obrazek majhne Layle ter si nadenem odločen pogled "to delam za njo, želela si je biti junakinja in to bo tudi postala.". Iz morja učencev k meni pristopi Eric ter mi sname kapuco z glave, "poglej, poglej, kdo je danes spet slabo spal?" zadnje čase res nisem ujela dosti spanca. Pomanem si oči ter zvežem divje, zlate kodre v trden čop"upam, da ne izgledam preslabo" Eric se ustavi ter nagne glavo, da bi se me bolje ogledal "blestiš v eleganci najlepšega uličnega preprodajalca" zasmejem se ter si črno kapuco poveznem nazaj na svojo mesto
"Upam, da so ti neprespane dilerke všeč, ker letos punce vabimo na valeto" Eric rahlo zmedeno pogleda k meni ter se nasmehne "ali je bilo to povabilo?" pomežiknem mu "le glej, da mi ne boš hodil preveč hodil po prstih, prav?"
Z Ericom sva se v teh dveh mesecih zelo zbližala, a še vedno nisem prepričana, če je tudi on zaljubljen vame ali se tako obnaša do mene samo zato, ker se mu smilim. Čez en teden bo napočila valeta, takrat mu bom povedala kaj čutim do njega in upam na najboljše.
Vesela sem, da se je Ema končno vrnila, po njeni obrazložitvi jo je portal peljal nekam bogom za hrbtom, kar je kar precej verjetno saj so že poročali o tem, da so neki problemi s prehajanjem med dimenzijama in tudi opažam, da se čas ne ustavlja več popolnoma, da ne bi spet prišlo do neljubega dogodka sva raje prenehali obiskovati stare starše. Vendar z Emo nekaj ni prav… smehlja se, vendar njene oči so oddaljene, odsotne, čeprav je dva centimetra od mene še vedno čutim praznino. Ema je naša učiteljica telovadbe na naši šoli, po petih letih šolanja na Orionu se je odločila za šolanje v "normalni fakulteti", ampak jaz ne bom naredila tega, ostala bom, želim služiti Konkrajski vojski, ne povprašujejo toliko po Primesih z močmi vode ampak jaz bom bila ena izmed redkih izjem.
Moj oče je sicer bil lovec a še preden sem se rodila je služil vojski, bil je odličen bojevnik, bil je predan in časten, ko pa se mu je rodila hčerka pa se je z njo in ženo preselil v bolj prijazno okolje. Nekega dne pa je s police vzel svoj lok, poljubil mamo in mene ter se nikoli več vrnil, mama se je kmalu po tem ko se ni vrnil začela počutiti slabo, ves čas je bila bleda ter se tresla, nekega dne sem jo našla spečo na postelji, z očkovo sliko na prsih, ko sem ji pritisnila poljub na lice se ni zganila. Prestrašena sem poklicala strica. Ko so jo s sirenami odpeljali se vprašala Maxa "Kam gre mami?" stric poljubi ter trdno stisne okoli ram "k očku na lepše." Takrat nisem čisto razumela kaj so njegove besede pomenile vendar so se mi v očeh nabrale solze.
Spet sem domov prišla sredi noči, hotela sem samo pasti v posteljo, zopet sem ostala v knjižnici in se potapljala v knjige, da bi izvedela kako bi lahko okrepila svoje moči, drugim hočem dokazati da me moja mešana kri ne dela nevredne. Ema in Max sta že zdavnaj zaspala, stanovanje je bila popolnoma temno, počasi se pretipam do kuhinje ter prižgem luč, na mizi me je čakala škatla kitajske hrane ter sporočilo "Hej Layla, Emo sem peljal k zdravniku ker se je slabo počutila. Ko prideš domov nekaj pojej zagotovo nisi imela ničesar s sabo, v sobi te čaka presenečenje želel sem si ti ga dati osebno, ampak je že vredu. Imej se lepo jutri na valeti. M" zavzdihnem ter se zatopim v hrano.
Po večerji se odpravim po stopnicah navzgor v sobo, na omari je z obešalnika vesela čudovita črna obleka ki je bila na robovih obarvana rahlo modro. Vedela sem, da jo je naredil Max z njegovimi močmi, blago je bilo lahko in mehko ter tako čudovito ukrojeno, da ga bi lahko naredil samo Amnek. Nasmehnem se ter nemudoma padem v posteljo. Naslednji dan se pretegnem ter pomanem oči, v hiši še vedno ni bilo slišati drugega človeškega bitja kot mene. Počasi grem po stopnicah dol ter pojem zajtrk in se odpravim v šolo. Ta dan nismo umeli pravega pouka ampak smo samo ponavljali koreografijo in program za današnji večer, vsi smo bili v velikem pričakovanju, vključno z mano, hkrati pa bi te brezskrbne trenutke najraje podaljšala za tisočletja, čez kaka štiri leta bodo oni še vedno v šoli, jaz pa ne vem…
Dan je šel mimo dokaj mirno in nastopila je ta noč na katero sem tako dolgo čakala, s sošolci čakamo za vrati telovadnice, ko zaslišim ritem koračnice se začne vrsta pomikati naprej, Eric me potegne k sebi in mi zašepeta v uho "potem se dobiva zunaj, nekaj bi ti rad pokazal". Vso stvar smo dali skupaj, kar spodobno, par učiteljic se je dejansko potrudilo, da bi izgledala kar se da ganjene, ko smo jim izročili šopke in darila ob odhodu iz šole, vsi moji sošolci so že odšli na "afterja", jaz pa sedim na betonskem zidu šole in gledam v temo in čakam na Erica. Zaskrbi me "kaj, če je pozabil name?" za mano se zasliši šum, obrnem se ampak tam ni ničesar, zastrmim se nazaj v temno nebo, veje drevesa zopet zaječijo "halo?". Na tla se spusti vrana in me radovedno pogleda, bila je precej neobičajna, saj je imela perje belo kot marmor, to pa ni bila edina čudna stvar na njej, na prsih je imela čuden simbol, ki je še najbolj spominjal na ribjo kost. Vrana se mi previdno približa, in nagne svojo radovedno glavico, njene oči so bile črne kot oglje. Počasi stegnem roko k njej da bi jo poskusila pobožati, tedaj pa se ptica odžene ter se zapodi proti obesku na mojih prsih, "HEJ! PRIDI NAZAJ!"
Takoj se zaženem za vrano, poskušam jo zadeti s curkom vode, da bi jo upočasnila, vendar se spretno izogne. Letela je le dovolj pred mano, da je nisem mogla zagrabiti, kot, da bi se mi posmehovala. Vodila me je po zamotanih ulicah, in počutila sem se zelo utrujeno, končno obupam in sedem na tla, stopala so me pekla od teka v balerinkah in obleko sem imela mokro od potu, glavo zakopljem med roke in začnem ihteti. Sedim na tleh v solzah kot kup nesreče, tedaj pa zaslišim praskanje ob zid, počasi vstanem in grem za zvokom, zvok postaja glasnejši in glasnejši. Pred mano se zariše obok, ki vodi v uličico v kateri je bilo temno, kot v rogu zvok je prihajal prav iz nje. Pojavi se mi cmok v grlu "ooo, ne. Nah, a… Jaz se tega ne grem" zvok potihne, pogoltnem slino in zajamem sapo ter stopim v ulico. Slišalo se ni drugega kot moji koraki in škrabljanje po zidu. Napenjam oči, da bi lahko kaj izbrskala iz teme. Na koncu slepe ulice vidim nekaj belega "Vrana!" počasi se približam beli prikazni, če odleti ne bom dobila svojega medaljona nazaj nikoli več. Iz žepa vzamem košček folije in ga pomanem v roki, kar pritegne pticino pozornost, vrana odpre kljun ter se požene po koščku folije, medaljon pa s tleskom pade na tla. Takoj se poženem za njim a v trenutku, ko se ga dotaknem vse okli mene zažari v beli svetlobi…
_____________________________
Hello, po dolgem času spet nazaj, upam, da vam je ta 13. del všeč, če vam je stisnite srček, komentirajte, če vas je volja se naročite. Novi del bo verjetno še ta teden tako, da bom vesela, če ga si boste vzeli čas prebrati:blush:. Tisti, ki ste pa novi, to je 13. del, spodaj so pa nevedeni še ostali, če jih želite prebrati. Aja pa še nekaj, med mojo odsotnostjo se je nabralo nekaj naročnikov in moram rečt, da sem ful vesela, da obstajajo ljudje, ki jim je všeč to kar delam in se vam zahvaljujem za podporo:blush:.
Lp Bird Lover:blue_heart::bird::blue_heart:
__________________________
12. del- https://www.pil.si/forumi/pisalnica/zmajsko-srce-xii-del
11. del- https://www.pil.si/forumi/pisalnica/zmajsko-srce-xi-del
10. del- https://www.pil.si/forumi/pisalnica/zmajsko-srce-x-del
1.-9. del- https://www.pil.si/forumi/pisalnica/zmajsko-srce-1-9-del
_________________________________
Ta del je bil pregledan iz strani MiniJinny, če želite prebrati njeno zgodbo imate spodaj link, Hvala še enkrat MiniJinny:kissing_heart:.
https://www.pil.si/forumi/pisalnica/san-magisco-1-2-3-del
odločila sem se, da bom svoje učenje usmerila k znanju zmrzovanja vode.
Najbolj ponosna je pa name Carina, ki že fantazira, kako bom zdaj lahko šolskim nasilnežem zmrznila skupaj njihove potne podpazduhe, da bodo morali naokoli hoditi kot pingvini dokler se led ne stopi, predstavljam si prizor ter se zahihitam, ob misli na njihov smrdljivi pot pod mojimi prsti pa se mi obraz spremeni v nagubano rozino. Carina je prisegla, da je ne bodo nikdar več zasrbeli prsti in, da si bo našla pravo delo.
Ko hodim po šolskih hodnikih na vsakem koraku vidim oglase za srednje šole, bodoče poklicne kariere. Ob misli na to kakšno normalno življenje čaka moje vrstnike, žalostno zavzdihnem, izpod puloverja izvlečem obesek s srebrnim zmajem zvitim v klopčič. Pritisnem na njegovo safirno modro oko, obesek se razpre.
V obesku je bila slika mame, očeta in 8 letne mene, nagnem glavo ter se nasmehnem "saj živim normalno življenje, to je moje normalno življenje", pogladim zagorel obrazek majhne Layle ter si nadenem odločen pogled "to delam za njo, želela si je biti junakinja in to bo tudi postala.". Iz morja učencev k meni pristopi Eric ter mi sname kapuco z glave, "poglej, poglej, kdo je danes spet slabo spal?" zadnje čase res nisem ujela dosti spanca. Pomanem si oči ter zvežem divje, zlate kodre v trden čop"upam, da ne izgledam preslabo" Eric se ustavi ter nagne glavo, da bi se me bolje ogledal "blestiš v eleganci najlepšega uličnega preprodajalca" zasmejem se ter si črno kapuco poveznem nazaj na svojo mesto
"Upam, da so ti neprespane dilerke všeč, ker letos punce vabimo na valeto" Eric rahlo zmedeno pogleda k meni ter se nasmehne "ali je bilo to povabilo?" pomežiknem mu "le glej, da mi ne boš hodil preveč hodil po prstih, prav?"
Z Ericom sva se v teh dveh mesecih zelo zbližala, a še vedno nisem prepričana, če je tudi on zaljubljen vame ali se tako obnaša do mene samo zato, ker se mu smilim. Čez en teden bo napočila valeta, takrat mu bom povedala kaj čutim do njega in upam na najboljše.
Vesela sem, da se je Ema končno vrnila, po njeni obrazložitvi jo je portal peljal nekam bogom za hrbtom, kar je kar precej verjetno saj so že poročali o tem, da so neki problemi s prehajanjem med dimenzijama in tudi opažam, da se čas ne ustavlja več popolnoma, da ne bi spet prišlo do neljubega dogodka sva raje prenehali obiskovati stare starše. Vendar z Emo nekaj ni prav… smehlja se, vendar njene oči so oddaljene, odsotne, čeprav je dva centimetra od mene še vedno čutim praznino. Ema je naša učiteljica telovadbe na naši šoli, po petih letih šolanja na Orionu se je odločila za šolanje v "normalni fakulteti", ampak jaz ne bom naredila tega, ostala bom, želim služiti Konkrajski vojski, ne povprašujejo toliko po Primesih z močmi vode ampak jaz bom bila ena izmed redkih izjem.
Moj oče je sicer bil lovec a še preden sem se rodila je služil vojski, bil je odličen bojevnik, bil je predan in časten, ko pa se mu je rodila hčerka pa se je z njo in ženo preselil v bolj prijazno okolje. Nekega dne pa je s police vzel svoj lok, poljubil mamo in mene ter se nikoli več vrnil, mama se je kmalu po tem ko se ni vrnil začela počutiti slabo, ves čas je bila bleda ter se tresla, nekega dne sem jo našla spečo na postelji, z očkovo sliko na prsih, ko sem ji pritisnila poljub na lice se ni zganila. Prestrašena sem poklicala strica. Ko so jo s sirenami odpeljali se vprašala Maxa "Kam gre mami?" stric poljubi ter trdno stisne okoli ram "k očku na lepše." Takrat nisem čisto razumela kaj so njegove besede pomenile vendar so se mi v očeh nabrale solze.
Spet sem domov prišla sredi noči, hotela sem samo pasti v posteljo, zopet sem ostala v knjižnici in se potapljala v knjige, da bi izvedela kako bi lahko okrepila svoje moči, drugim hočem dokazati da me moja mešana kri ne dela nevredne. Ema in Max sta že zdavnaj zaspala, stanovanje je bila popolnoma temno, počasi se pretipam do kuhinje ter prižgem luč, na mizi me je čakala škatla kitajske hrane ter sporočilo "Hej Layla, Emo sem peljal k zdravniku ker se je slabo počutila. Ko prideš domov nekaj pojej zagotovo nisi imela ničesar s sabo, v sobi te čaka presenečenje želel sem si ti ga dati osebno, ampak je že vredu. Imej se lepo jutri na valeti. M" zavzdihnem ter se zatopim v hrano.
Po večerji se odpravim po stopnicah navzgor v sobo, na omari je z obešalnika vesela čudovita črna obleka ki je bila na robovih obarvana rahlo modro. Vedela sem, da jo je naredil Max z njegovimi močmi, blago je bilo lahko in mehko ter tako čudovito ukrojeno, da ga bi lahko naredil samo Amnek. Nasmehnem se ter nemudoma padem v posteljo. Naslednji dan se pretegnem ter pomanem oči, v hiši še vedno ni bilo slišati drugega človeškega bitja kot mene. Počasi grem po stopnicah dol ter pojem zajtrk in se odpravim v šolo. Ta dan nismo umeli pravega pouka ampak smo samo ponavljali koreografijo in program za današnji večer, vsi smo bili v velikem pričakovanju, vključno z mano, hkrati pa bi te brezskrbne trenutke najraje podaljšala za tisočletja, čez kaka štiri leta bodo oni še vedno v šoli, jaz pa ne vem…
Dan je šel mimo dokaj mirno in nastopila je ta noč na katero sem tako dolgo čakala, s sošolci čakamo za vrati telovadnice, ko zaslišim ritem koračnice se začne vrsta pomikati naprej, Eric me potegne k sebi in mi zašepeta v uho "potem se dobiva zunaj, nekaj bi ti rad pokazal". Vso stvar smo dali skupaj, kar spodobno, par učiteljic se je dejansko potrudilo, da bi izgledala kar se da ganjene, ko smo jim izročili šopke in darila ob odhodu iz šole, vsi moji sošolci so že odšli na "afterja", jaz pa sedim na betonskem zidu šole in gledam v temo in čakam na Erica. Zaskrbi me "kaj, če je pozabil name?" za mano se zasliši šum, obrnem se ampak tam ni ničesar, zastrmim se nazaj v temno nebo, veje drevesa zopet zaječijo "halo?". Na tla se spusti vrana in me radovedno pogleda, bila je precej neobičajna, saj je imela perje belo kot marmor, to pa ni bila edina čudna stvar na njej, na prsih je imela čuden simbol, ki je še najbolj spominjal na ribjo kost. Vrana se mi previdno približa, in nagne svojo radovedno glavico, njene oči so bile črne kot oglje. Počasi stegnem roko k njej da bi jo poskusila pobožati, tedaj pa se ptica odžene ter se zapodi proti obesku na mojih prsih, "HEJ! PRIDI NAZAJ!"
Takoj se zaženem za vrano, poskušam jo zadeti s curkom vode, da bi jo upočasnila, vendar se spretno izogne. Letela je le dovolj pred mano, da je nisem mogla zagrabiti, kot, da bi se mi posmehovala. Vodila me je po zamotanih ulicah, in počutila sem se zelo utrujeno, končno obupam in sedem na tla, stopala so me pekla od teka v balerinkah in obleko sem imela mokro od potu, glavo zakopljem med roke in začnem ihteti. Sedim na tleh v solzah kot kup nesreče, tedaj pa zaslišim praskanje ob zid, počasi vstanem in grem za zvokom, zvok postaja glasnejši in glasnejši. Pred mano se zariše obok, ki vodi v uličico v kateri je bilo temno, kot v rogu zvok je prihajal prav iz nje. Pojavi se mi cmok v grlu "ooo, ne. Nah, a… Jaz se tega ne grem" zvok potihne, pogoltnem slino in zajamem sapo ter stopim v ulico. Slišalo se ni drugega kot moji koraki in škrabljanje po zidu. Napenjam oči, da bi lahko kaj izbrskala iz teme. Na koncu slepe ulice vidim nekaj belega "Vrana!" počasi se približam beli prikazni, če odleti ne bom dobila svojega medaljona nazaj nikoli več. Iz žepa vzamem košček folije in ga pomanem v roki, kar pritegne pticino pozornost, vrana odpre kljun ter se požene po koščku folije, medaljon pa s tleskom pade na tla. Takoj se poženem za njim a v trenutku, ko se ga dotaknem vse okli mene zažari v beli svetlobi…
_____________________________
Hello, po dolgem času spet nazaj, upam, da vam je ta 13. del všeč, če vam je stisnite srček, komentirajte, če vas je volja se naročite. Novi del bo verjetno še ta teden tako, da bom vesela, če ga si boste vzeli čas prebrati:blush:. Tisti, ki ste pa novi, to je 13. del, spodaj so pa nevedeni še ostali, če jih želite prebrati. Aja pa še nekaj, med mojo odsotnostjo se je nabralo nekaj naročnikov in moram rečt, da sem ful vesela, da obstajajo ljudje, ki jim je všeč to kar delam in se vam zahvaljujem za podporo:blush:.
Lp Bird Lover:blue_heart::bird::blue_heart:
__________________________
12. del- https://www.pil.si/forumi/pisalnica/zmajsko-srce-xii-del
11. del- https://www.pil.si/forumi/pisalnica/zmajsko-srce-xi-del
10. del- https://www.pil.si/forumi/pisalnica/zmajsko-srce-x-del
1.-9. del- https://www.pil.si/forumi/pisalnica/zmajsko-srce-1-9-del
_________________________________
Ta del je bil pregledan iz strani MiniJinny, če želite prebrati njeno zgodbo imate spodaj link, Hvala še enkrat MiniJinny:kissing_heart:.
https://www.pil.si/forumi/pisalnica/san-magisco-1-2-3-del
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
tnx:blush::blush:
1
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
