Naslednji dan Zoey sploh ni mogla misliti na pouk.
Med matematiko je gledala v zvezek, a je videla samo zemljevid.
Kaj pomenijo tisti simboli? Kaj je mislil tisti, ki ga je napisal?

Ko se je pouk končal, jo je na hodniku ustavil Luka.
Njene prijateljice so se pomenljivo nasmehnile in se umaknile nekaj korakov stran.
“Hej, Zoey,” je rekel s svojim mehkim glasom. “Si prosta danes po šoli?”
Zoey je skoraj spustila zvezke.
“Uh… mogoče. Zakaj?”
“Rabil bi pomoč pri umetnosti. Ti si najboljša v risanju, a ne?”
“Jaz? Ne vem… mogoče,” je zardela.

Liam se je nasmehnil. “Super, potem pridi v knjižnico ob štirih.”
In odkorakal, kot da ni nič takega.

Isabella je komaj zadrževala nasmeh. “Zoey in Luka!” je zašepetala.
Ana se je zasmejala. “Rekla sem ti, da mu je všeč.”
Zoey se je samo obrnila, da ne bi videli, kako rdeča je bila.

Popoldne je res šla v knjižnico.
Luka jo je čakal z risarskim blokom in svinčnikom.
“Ti znaš risati mesta, a ne?” jo je vprašal.
“Ja, zakaj?”
“Hočem narisati New York, ampak drugače. Ne tako, kot ga vidiš od zunaj, ampak kot ga čutiš.”
Zoey se je nasmehnila. “To mi je všeč.”

Sedela sta drug ob drugem in risala.
Njune roke so se včasih skoraj dotaknile.
Vsakič, ko se je nasmehnil, jo je stisnilo nekje pod srcem.

Ko je odšla domov, je komaj čakala, da vse pove Isabelli in Ani.
Ampak ko je odprla škatlico s staro karto, je opazila nekaj novega —
en od simbolov je začel svetlikati.

Kot bi zemljevid oživel.