*i*G. Š. N., ki rad piše,*i*
*i*G. Š. N., ki rada bere in*i*
*i*G. Š. N., ki rada riše.*i*
----------------------------------------‐----------------
Izabella je svojega očeta pogledala z solznimi očmi, a z upanjem, da bo njegov odgovor 'Ne'. Ta se je obotavjal, neprijetna tišina, ki je obvisela v zraku, pa se je vlekla. Nekaj dolgih trenutkov je čakal, nato pa le spregovoril: "Izabella, ljubica, vedeti moraš, da te imam neizmerno rad. Zame si vse in to tudi vedno boš. Zelo se tru..." "Ne spreminjaj teme!"je zakričala Iza, ki je sedaj imela roke stisnjene v pest. "Ali je moja mama umrla?! Je ali ni?" je sedaj že prav besno in sovražno zakričala punca, ki se je vsa tresla. Oče je žalostno zavzdihnil, njegova hčerka pa ga je natančno opazovala. Ni spustila pogleda, ko se je zopet oglasila, a tokrat nekoliko tišje:"Odgovori mi takoj. Ne moreš mi več dolgo skrivati resnice!" Njen pritiske je naraščal in zopet je povzdvignila glas:"Ne delaj se nedolžnega! Kaj se je zgodilo z mamo? Takoj povej! ... In ne bom se umirila!" Dekle je bilo čisto objokano in še komaj je stalo. Klecnila so ji kolena, zato je morala sesti. Oči je zapičila v očetove in tokrat ne z sovražnim pogledom, temveč z rotečim. "Prosim, oče," je dejala:"povej mi kaj se je zgodilo." Gospod Wood se je tedaj končno oglasil:"Poslušaj in tukaj lepo sedi. Vse ti bom razložil, ampak se najprej umiri. Rad te imam in ravno zato sem ti nekaj prikrival. Ampak morda ti bi moral to povedati že prej." Iza je nepotrpežljivo zavila z še vedno solznimi očmi:"Daj preidi k bistvu. Ali obstaja še en svet in ali je v njem umrla moja mama?" Punca je komaj čakala na odgovor in poskušala je biti čim bolj strpna. "Ja," je dejal oče:"nekaj je res, nekaj pa ni čisto res. Ne bodi jezna, saj ti želim le dobro. Ampak..." Gospod Wood se je odkašljal, nato pa nadaljeval:"Prvo: Ja, tvoja prava mama je umrla. Drug..." "Saj sem vedela!" je zakričala z drhtečim glasom in silovito vstala:"Vedela sem, da si mi lagal o pravi mami! Saj si z to... to fejk mamo sploh podobni nisva!" Oče je vstal in hčerko primil za roko. Ta se je hitro izmaknila prijemu. "Niti jaz niti ona ni kriva za smrt. Obstaja nekakšna posebna skupnost, ki ima svoj svet. Ampak ne dobesedno, ampak le prostor v katerem so. Na stotine kvadratnih kilometrov velik, v katerem živi na stotine halabov. To so kot čarovniki, le da imajo svoj način čaranja," je Izabelli razlagal oče:"Tudi jaz sem bil del tega in deloma ševedno sem. Sicer ne živimo na območju halabov, ampak sem pa z njimi na tekočem in tudi delam za njih." Izabella je že odprla usta in kot da bi oče vedel, kaj je želela reči, je dejal:"Ja, halabi imajo tudi svojo bolnico v kateri delam. Vsak dan se srečam halabi." Temu je sledil trenutek tišine, ki jo je prekinilo dekle:"Ampak... Ampak, še vedno ne vem, kako je mama urmla." Oče je zavzdihnil in dajal močan vtist, da se mu nekam mudi. To seveda ni bilo res, saj je ravno sedaj imel časa na pretek. Nazadnje pa je spregovoril:"Jah, zgodilo se je nekaj, kar..."
——————————————————————
Dober dan moji zlati pilovci in pilovke!
Danes je malo daljši del in srčno upam, da bo komu všeč. Vesela bi bila lajkov:heart: in komentarjev:speech_balloon:.
Sedaj bodo do začetka šole predvidoma novi deli v torek ob 16.00 in v soboto ob 17.00.

Imejte se lepo in uživajte dokler so počitnice,
#S2 :upside_down: