*pod*10. POGLAVJE*pod*
*b*Žan*b*
Prekleto.
Še vedno so njene ustnice polne in mehke, imajo pa okus po soncu. Vrnila mi je poljub, prvi korak do njenega zaupanja je bil izpolnjen. Nato pa sem moral jaz kot jaz vse uničiti. Zakaj sem ji rekel, da sem jo poljubil zato ker sem jo želel utišati.
Ne bom lagal, da ni res. Res sem želel, da bi za trenutek prenehala govoriti in bila tiho. Hotel sem, da bi pozabila na Krisa.

*b*Kris*b*
Med tisto nevihto dva tedna nazaj se je nekaj spremenilo, a še ne vem, kaj. Žan se vedno bolj smuka okoli Sare kot maček okrog vrele kaše. Sara pa je nekam tiha, še Tina ne ve kaj se dogaja z njima. Vedno, ko sem ji želel povedati, da mi je všeč mi je priložnost ušla. Spomnim se popoldneva pred nevihto, pospremil sem jo domov, držala sva se za roke. Potem pa je tista prekleta nevihta uničila vse, vedel sem, kako se boji. Nisem mogel do nje, nisem ji mogel pomagati, jo objeti, počutil sem se tako nemočnega. Ne vem, ali je prišel Žan do nje. Najverjetneje nikoli ne bom izvedel.
Stojim na hodniku, naslonjen na omarice, potem pa jo zagledam. Na hodniku je množica ljudi, ampak jo zagledam takoj. Kot da s svojo prisotnostjo napolni prostor z toplino, kot da se sveti že od daleč, da bi jo lahko opazil. Nekoga išče z pogledom. Zrem v njo. Kako je lepa.
Njene temno rjave oči se srečajo z mojimi. Zdi se kot da vse okrog naju utihne, obstajava le midva. Nasmehnem se ji. Vrne mi nasmeh. Nekaj na njenem izrazu je drugačnega, tega še si ne znam razložiti. Vidim, pa iskrico v njenih očeh, ki žari od trenutka ko me je zagledala. Začne se mi približevati, tudi jaz začnem hoditi proti njen. Ne vem, kako sva se znašla naenkrat tako skupaj, ne vem kateri se je prvi približal. Ampak zdaj stojiva sredi hodnika.
»Hej,« rečem. Nič mi ne reče, ne pusti mi, da še jaz kaj rečem, ker me prime za roko drugo pa položi na mojo lice, ustane se na prste. In naenkrat začutim njene mehke, polne ustnice na svojih.
Poljubila me je. Ona. Sara. Vedno sem si želel, da bi se to nekega dne zgodilo.
Vsi okrog naju začnejo žvižgati in navijati. Zardela je, obraz skrije v moje prsi, objamem jo.

*b*Žan*b*
Zgodilo se je. Stojim na koncu hodnika, dober razgled imam na dogajanje.
Nikoli ne bom njena prva izbira. Kako naj jo dobim nazaj, da ji potem vrnem za to, kar je povzročila?
Ji res želim uničiti življenje? Še vedno jo imam rad, ampak ona me noče. Jaz se lahko pretvarjam, da jo sovražim in ona, da sovraži me. Vem pa, da to ne drži. Zdaj je konec, Kris in Sara po vseh teh letih sta končno skupaj.
Tina. Prekleto najraje bi jo poljubil in s tem zadal bolečino Sari. Njen bivši fant poljubi njeno najboljšo prijateljico. Dvojna izdaja bi temu rekel.
Potem bi morda občutila to, kar trenutno čutim jaz.

*b**i*5 let nazaj*i**b*
Prispem domov, v našo veliko urejeno hišo z okolico, ki izgleda kot iz škatlice. Obožujem ta dom, vedno se počutim tako domače. Po zaslugi Sarinih in Krisovih staršev smo lahko tudi mi dobili takšno razkošno hišo. Skupni posel naših staršev se je razcvetel.
Odprem vhodna vrata, slišim, v hiši je preveč tiho, soba je polna napetosti. Kaj se je zgodilo? V kuhinji so na pultu nastavljene prazne skodelice kave. Preštejem jih.
Tri, iste tri iz katerih vedno pijejo naši očetje. Zraven je tudi skodelica za čaj iz katere vedno moja mama pije čaj, saj kave ne mara.
Zaslišim korake, ki prihajajo od zgoraj. Po stopnicah pride Nik.
»Hej mali,« reče z zamorjenim glasom, čeprav se trudi, da bi se zdel dobre volje. Z roko si popravi svoje temno črne valovite lase.
»Kaj se dogaja?«
»Nič,« reče prehitro Nik. Lahko mi laže, ampak ga vedno odkrijem. Tako kot zdaj.
»Ne vem, kako naj ti povem,« reče in zavzdihne, »morem iti.« Zapusti hišo, skozi okno ga gledam, kako zapusti z avtom odvoz.
Ne smem prisluškovati, ampak kako naj potem izvem kaj se dogaja. Po tiho grem do vrat dnevne sobe, počasi in previdno približam svojo glavo.
»Tega ne morete storiti,« prepoznam mamin glas, ki se trese.
»Odločitev je sprejeta,« oster glas Sarinega očeta.
»Ampak…«
»Nič ampak,« hladen glas Krisovega očeta.
»Zaupali smo vam!« moj oče se razjezi, slišim, kako s pestjo udari po mizi.
»Zaradi vas bomo izgubili vse,« moja mama joče.
»Stvari niso tako preproste,« odgovori Krisov oče.
»Seveda niso. Za vas je očitno zelo preprosto, da nam vzamete dom in denar, medtem ko boste vi še naprej živeli, kot da se ni zgodilo nič!«
Ob teh besedah me stisne v prsih.
Naš dom?
Pogledam proti stopnicam, nato pa nazaj proti vratom dnevne sobe. Morda sem narobe razumel. Morda govorijo o nečem drugem.
»Kaj pa otroci?« zaslišim mamo. Njen glas je komaj slišen. »Kaj naj jim povemo? Kako naj Žanu razložimo, da bomo izgubili vse, kar pozna?«
Zadržim dih.
»Žal mi je,« reče Sarin oče.
Žal mu je? To je vse, kar ima povedati?
»Vaše opravičilo nam ne bo vrnilo ničesar,« odvrne moj oče.
Srce mi začne razbijati. Obrnem se in stečem po stopnicah, kolikor hitro lahko. Zaprem vrata svoje sobe in se naslonim nanje.
Ne morem verjeti, kaj sem pravkar slišal.
Izgubili bomo dom. Denar. Morda tudi podjetje, zaradi katerega smo bili vsi še pred kratkim tako srečni.
In Sarina ter Krisova družina sta za to odgovorni.
Spomnim se Sare, njenega nasmeha in načina, kako me vedno pogleda, kot da sem zanjo najpomembnejši človek na svetu, kot, da me ima najrajši. Za trenutek si želim, da bi bila tukaj. Da bi mi rekla, da sem vse narobe razumel. Da bi mi obljubila, da se nič od tega ne bo zgodilo. Ampak se bo, vse se bo spremenilo.
Prvič v življenju si zaželim, da Sare ne bi nikoli spoznal. Da nikoli ne bi skupaj z njo in Krisom ustvaril skupnih spominov, ki se jih bom kasneje trudil izbrisati.
Ker če je njena družina res uničila našo, potem ne vem, kako naj še kdaj pogledam v oči dekletu, ki sem ga imel najraje. In še manj vem, kako naj ji odpustim.
Preostane mi le eno, da uničim njeno življenje in Krisovo, ker sta prav to naredila onadva in njuni družini nam.