*pod*11. POGLAVJE*pod*
*b*Sara*b*
Moje življenje je spet teklo tako kot bi moralo. Bila sem skupaj s Krisom, ni še bilo uradno, ampak sem bila prepričana, da me bo kmalu vprašal, če bi bila njegova punca. Že ob sami misli na to mi je srce poskočilo. Vse od takrat ko sem imela glavo polno misli o Žanu in Krisu sem dojela, da je Kris pravi. Da je vedno bil in vedno bo. Zato sem ga pred parimi dnevi poljubila na hodniku pred vsemi. Bilo mi je vseeno, če kdo vidi, če kdo ve. Preprosto sem sledila le srcu, ki me je vodilo naravnost do njega.
Vsako jutro sem si želela v šolo, le zato, da bi videla njega. Zbudila sem se z nasmeškom na obrazu, zdelo se mi je že, da je to moja rutina, da vsako jutro preberem sporočilo od Krisa.
*i*Dobro jutro*i*
K sporočilu je vedno dal rdeč srček.
S Krisom sva se od najinega poljuba na hodniku še bolj zbližala. Med odmori me je vedno poiskal, včasih mi je prinesel čokoladico, ker je vedel, da jo obožujem, in skoraj vsak večer sva si dopisovala do poznih ur. Čeprav sem po navadi hodila spat prej, da sem imela čez dan energijo.
Ampak zaljubljenost je pač taka. Zaradi nje počneš stvari, za katere si še pred nekaj tedni prisegal, da jih nikoli ne boš.
Včasih sem se spraševala, kako je mogoče, da sem potrebovala toliko časa, da sem ugotovila, kaj čutim do njega. Kris je bil vedno tam. Že od otroštva. Nikoli se nisem spraševala, ali mu lahko zaupam, nikoli me ni bilo strah, da bi me namerno prizadel.
Z njim je bilo vse preprosto.
In po vsem, kar se je zgodilo z Žanom, sem si želela prav to.
Preprostosti.
Ljubezni, ob kateri ne bi vsako noč premlevala vsake besede in vsakega pogleda. Ljubezni, pri kateri mi ne bi bilo treba ugibati, ali sem nekomu sploh še pomembna.
Kris mi je dajal občutek, da sem.
»Sara!« Tinin glas me vrne v sedanjost. Stojiva pri šolskih omaricah, ona pa si ravno v ogledalu, ki ga ima zalepljenega na notranji strani vrat od omarice popravlja lase. Danes ima svoje temno rjave lase, ki so tako temno rjavi, da bi nekateri prisegli, da so črni spuščene.
»Sara pomagaj mi narediti čop, ta griva je neukrotljiva,« reče in si zatakne par kodrastih las za uho.
Zasmejem se ji, opazim, da se mi namršči.
»Prav, daj mi gumico.« V nekaj gibih mi uspe skoraj vse lase, ki so tako gosti spraviti v čop. Tina se zadovoljno pogleda v ogledalo, najine oči se srečajo v njem. Njene temne oči so se v svetlobi prelivale med zeleno in rjavo, z drobnimi zlatimi pikicami okoli zenic. Imela je ene izmed najlepših oči, kar sem jih videla v življenju.
V spominu imam njene oči, Krisove in še vedno so nekje pod vsemi drugimi spomini skriti odtenki Žanovih oči.
»Dobro jutro,« slišim šepet čisto pri ušesu, nekdo me objame od zadaj.
»Jezus Kristus, kako sem se prestrašila.«
Obrnem se, objamem ga. Njegovo glavo položi na mojo.
»Ja pa iii, kako prisrčno,« slišim za svojim hrbtom reči Tino, ki se zagotovo smeji.
»Kako si?« ga vprašam, ko se nehava objemati.
»Definitivno boljše, ker sem te videl.«
»To je bilo tako pocukrano, da sem skoro sladkorno dobila.« Seveda ne gre brez Tininih komentarjev, saj jo imam rada, ampak včasih si res želim, da bi samo utihnila.
Kris se ji nasmehne. Njegove oči se srečajo z mojimi, pomežikne mi.
»Bi šla po šoli na sprehod?«
Pokimam. »Z največjim veseljem.« Zasmejem se.
»Potem velja.« Kris se skloni in mi na čelo pritisne kratek poljub.
Za trenutek pozabim, da stojiva sredi šolskega hodnika.
»Okej, zdaj pa res nehajta,« se oglasi Tina. »Nekateri ljudje smo še vedno samski in bi radi preživeli jutro brez pretiranih dvigov sladkorja v krvi.«
»Saj te lahko tudi jaz objamem, če želiš,« ji ponudi Kris.
»Hvala, ampak bom preživela.«
»Škoda. Objemi so brezplačni.« Oba se zasmejita. Obožujem to, da se moja najboljša prijateljica razume z mojim najboljšim prijateljem.
»Kris, prosim, nehaj biti tako prijazen. Težko te je sovražiti.« Reče v smehu Tina.
Zasmejim se in se naslonim na Krisovo ramo. Včasih se mi zdi, da se lahko z njim pogovarjam o čisto vsem. Ni mu treba biti vedno duhovit ali izreči popolne stvari. Že to, da je ob meni, mi pomeni ogromno.
Šolski zvonec prekine ta popoln trenutek.
»Prekleto, zaradi vaju bom zamudila test!« Tina hitro pobere svojo torbo iz tal in steče proti učilnici.
»Veliko srečee!« se zaderem za njo.
»K pouku bo treba, drugače še bom kje kriv, da kvarim dobro učenko.« Mi reče Kris.
Odideva skupaj do učilnice, saj imava oba na urniku uro kemije. Ko prideva v učilnico še profesorice na srečo ni. Kris gre v zadnjo klop, kjer prisede k svojemu prijatelju, ki ga pozna iz treningov. Čez nekaj minut se v učilnici prikaže profesorica. Pouk se začne.
Vrata se sunkovito odprejo in v učilnico vstopi kdo drug kot Žan. Ko ga zagledam, nehote zavijem z očmi. Brez opravičila zakaj je zamudil se usede v svojo klop. Nekaj v njegovih očeh je drugačnega, zgleda izgubljen in jezen.
Pouk teče naprej, ujemam Krisov pogled, rahlo se mu nasmehnem. Njegov pogled čutim še vedno na sebi, čeprav sem se obrnila naprej in se trudim spremljati pouk.
Na moji mizi pristane majhen listek papirja. Odprem preložen papirček. Na njem je kratko sporočilo.
*i*Ob treh v parku.*i*
Pogledam Krisa, ki piše snov v zvezek, nato pogledam še Žana tudi on sledi pouku. Od koga je to sporočilo? Zresnim se in nato ugotovim, da je zagotovo od Krisa. Vedno greva na sprehod v park, torej sva spremenila načrte. Dobiva se v treh v parku pri šoli.
Komaj čakam.