*pod*12. POGLAVJE:*pod*
*b*Kris*b*
Zvonec je odzvonil, jaz sem se odpravil proti učilnici za fiziko, Sara pa je na urniku imela angleščino. To je bila zadnja ura preden se bova dobila, ko jo bom vprašal, če bi bila moja punca.
Po vseh teh letih, sem bil sit tega, da sva le prijatelja. To še bova vedno, ona bo za vedno ostala moja najboljša prijateljica. Lahko je konec sveta, ali pa Zemljo zavzamejo Nezemljani, vedno bo moja.
***
Konec ure, končno, mislil sem, da se bo vleklo v nedogled. Pospravim svoje stvari, ozrem na uro.
14.10
Kar pomeni, da še ima Sara eno uro pouka, potem pa se dobiva. V učilnici sem le še jaz in nekdo iz zadnje klopi. Njegovo bližino začutim, znana mi je. Nekam domača, vsaj včasih mi je bila.
Žan. Prekleto, a more res biti povsod? On in njegova družina, ki je hotela ves denar zase iz naših družinskih podjetji.
Ko že hočem zapustiti razred se iz bog ve kje, pojavi Žan naenkrat pri vratih. Predstavlja mi oviro, vedno mi jo je. Zdaj ko stoji pred vrati in me ovira, da bi šel ven. Pa ne samo zdaj, tudi pri Sari mi jo. Nekaj med njima je drugačnega, ni le prijateljstva. In vem, da sta nekaj imela, ni mi povedala ona. Slišal sem iz govoric, ki so se takrat šušljale po hodniku, ko smo bili deveti razred.
Še vedno ne vem, ali je bilo vse res, ali le govorice. To me žre. Najbolj pa me je takrat bolelo to, da mi je Sara še vedno vsak dan pogledala v oči in mi ni rekla niti besede. Lagala mi je. Ampak bili smo le otroci, nekakšna najstniška ljubezen, ki mine slej kot prej. Vsaj tako sem si govoril, a je med njima še vedno ostajalo nekaj neizrečenega.
»Kam pa se ti tako mudi, Krisko?«
Postavil se je pred mene, bila sva približno enako visoka, ampak je njega nekaj naredilo večjega. Morda tiste nabite roke, na katerih so se mu videle žile, ali pa ga je povečal le njegov velik ego.
»Spusti me naprej,« sem zasikal skozi zobe, ne bom se mu spet pustil sprovocirati. Sploh pa se ne mislim družiti ali pa pogovarjati, z njim.
Še vedno je stal na mestu, na obrazu mu je igral tisti butast nasmešek.
»A si nisi slišal kaj sem ti rekel?!« nisem imel več potrpljenja za njega. Po vseh teh letih, po vsem kar mi je naredil. Nisem ga več mogel gledati, kako je Saro obračal okoli prsta. Dovolj je bilo.
»Ooo, bogatinko se je razjezil.« Njegov smeh je odmeval po učilnici.
»Danes jo boš vprašal, kajne?«
Kako je to vedel? Mi je res na čelu pisalo, danes bova s Saro iz 4. letnika postala par?
»Ni tvoja stvar.«
Žan utihne, gledava se, odmakne se, da mi prostor, lahko bi zapustil učilnico.
»Če misliš, da jo poznaš. Je ne, ker če bi jo, bi vedel, da ti ne pove vsega.«
Zavijem z očmi in se obrnem proti vratom.
»Veš kaj, Žan? Res nimam časa za tvoje bedarije.«
Naredim dva koraka, ko za sabo zaslišim njegov glas.
»Seveda ga nimaš. Moraš se pripraviti na svoj veliki trenutek z dekletom, ki ti že leta laže, ki uničuje tuja življenja.«
Ustavim se. Počasi se obrnem.
»Kaj si rekel?«
Žan se nasloni na rob mize in prekriža roke na prsih.
»Si gluh? Mogoče pa samo nočeš slišati resnice.«
»Pusti Saro pri miru.«
»Zakaj? Te je strah, da boš izvedel kaj, česar ti ni povedala?«
»Dovolj!«
Moj glas odmeva po prazni učilnici. Žan se niti ne zdrzne. Prav nasprotno. Videti je, kot da je komaj čakal, da se bom razjezil.
»Kaj je, Krisko? Sem se dotaknil boleče točke?«
Stopim proti njemu.
»Ne govori o njej, kot da jo poznaš bolje od mene.«
»Mogoče jo pa res.«
Za trenutek samo strmiva drug v drugega. Nato Žan stopi bližje.
»Veš Kris, nisi ti tisti, ki ga vedno izbere.« Te besede me zadenejo močneje, kot bi si želel priznati.
»Ti si zadnji, ki bi mi lahko govoril o tem, koga Sara izbere.«
»Res?« Njegove oči se zožijo. »Potem mi pa povej, zakaj me še vedno gleda, ko misli, da je ne opazim.«
V meni nekaj poči. »Utihni!«
Z vso močjo ga odrinem od sebe. Žan stopi nazaj in se zaleti v mizo, ki z glasnim ropotom zdrsne po tleh.
Nisem ga še nikoli udaril. Pravzaprav se nisem nikoli zares stepel z nikomer. Ampak zdaj imam občutek, da mi je s svojimi besedami iztrgal iz rok vse, kar sem si zadnje tedne prizadeval zgraditi.
Žan se vzravna in me pogleda.
»To je vse, kar znaš?«
»Pusti me pri miru.«
»Ali pa kaj? Me boš še enkrat odrinil?«
»Žan, ne izzivaj me.«
»Kaj boš naredil, če te še enkrat vprašam, ali veš, kaj se je zgodilo med mano in Saro?«
Naslednji trenutek ga udarim. Začutim njegovo pest, na mojem obrazu. Glavo mi obrne vstran, v licu pa začutim ostro bolečino. Za trenutek ne morem verjeti, da je to res naredil.
Pred leti sva bila še prijatelja, odraščala sva skupaj, vsi trije s Saro smo. Zdaj si iz oči v oči gledava z besom. Koliko je vsak pripravljen narediti, da bo Sara njegova?
Ljubezen očitno lahko razdre tudi dolgoletno prijateljstvo.