Sedela sem za svojo mizo v razredu. Na mizi sem imela pripravljen svoj svetlo moder zvezek in učbenik za matematiko v devetem razredu. Peresnico sem imela odprto, svinčnik ošiljen. Iz dolgčasa sem vzela kalkulator in se začela igrati. Preizkušala sem različne tipke in tipkala naključne račune.
Škoda, da zraven mene v skupini ni Mile. Potem bi se lahko pogovarjali. O čemer koli. Ni mi bilo mar. Samo, da bi imela nekoga, ki bi se z mano pogovarjal. Morda se sprašujete, ali v skupini ni bilo drugih deklet. Seveda so bile. Ampak so bile polno zaposlene v pogovoru z Izakom. Kolikor sem lahko vlekla na ušesa, so se pogovarjali o nogometu in kako so sodniki na vsaki tekmi nepravični, da tekanje po igrišču sploh ni naporno, če si vrhunski športnik tako kot Izak itd. itd. …
Zavila sem z očmi. Kot da jih zanima nogomet. Ta in vsi ostali pogovori so bili samo tekmovanja, katera bo prva postala njegova punca. Ko se je po šoli razvedelo, da je vsemogočni in neskončno lep Izak Maurer postal samski, so ga napadle vse punce. Dobesedno. Takoj so zagrabile priložnost. Pogovori so se najprej vrteli okoli tega, kakšna sebična psica je dekle, ki ga je zapustilo, in da si je tak fant res ne zasluži, potem ko ga je ona pustila. Izak pa je samo kimal. Takrat se mi je zares zasmilil, da ga nobena ne pusti na miru. Mislim, človeku je ravnokar propadla resnično resna ljubezenska zveza, pa ga že napadajo. Če je kdo res sebičen in egoističen, to zagotovo ni Izakova bivša.
Priznam, tudi meni je srce zabilo hitreje, ko sem slišala, da je Izak ostal brez punce. Bil je res postaven, imel je izjemno ledeno modre oči in goste in na videz mehke, skoraj zlate lase. Če sem lahko zaupala govoricam, ga je pustila njegova punca, ne on nje. To se mi pa zdi čisti nesmisel. Zakaj bi ga ona zapustila? Če je pa tako lep in čeden. Hja, kdo bi vedel?
Aja, točno. Zakaj na videz mehki lasje? Ker se jih verjetno nikoli ne bom dotaknila. In tu se začne moj problem. V njega so bila zaljubljena praktično vsa dekleta, vključno z mano. Saj ne rečem, sem kar precej komunikativna oseba, ampak ko se začnem pogovarjati s fanti, mi spodleti na celi črti. Začnem blebetati same nesmisle, samo da mi ne bi bilo neprijetno in da bi razbila tišino. Ali pa rečem napačno stvar. Na kratko, kot sem ugotovila prejšnji mesec doma v postelji, ko nisem mogla spati, se ne znam sprostiti v družbi fantov. Zato potem zveni, kot da se smejim narejeno in besede iz mojih ust zvenijo zadrgnjeno.
Izabela, moja sošolka, prav tako vsemogočna in večno lepa s svojimi dolgimi blond lasmi in zagorelo kožo, pa me je v spogledovanju in izgovarjanju pravih besed več kot premagala. Ostala dekleta so jo častila kot, brez heca, kraljico. Vedno je imela prav, narisala je najlepšo risbo (nihče si ni upal povedati na glas, da mogoče pa res ni tako lepa, kot vsi pravijo. Risba, ne Izabela. Nihče takšnih stvari ni upal niti pomisliti o njej, kaj šele reči na glas), nič ni rekla narobe, najlepše se je oblekla … Ne vem, kaj je tako posebnega na njej. Sem pa nekje prebrala, da med dekleti vlada hierarhija. In s tem se strinjam. Dokaz je stal malo manj kot deset metrov stran od mene.
Odložila sem kalkulator in pogledala na uro. Ura bi se morala začeti že deset minut nazaj. Pogledala sem proti Izaku. Trenutno je govorila Izabela, ostale so bile tiho in jo z odprtimi usti poslušale. Izak pa se je smehljal in tudi sam pozorno poslušal. Napela sem ušesa, da bi slišala, kaj je tako zanimivega. Za mano sta šepetali dve dekleti iz b razreda. Poskušala sem ignorirati pogovor za mojim hrbtom in se osredotočiti na tistega v sprednjem kotu učilnice. Celo nagnila sem se naprej in se naslonila na mizo, v tistem pa so se vrata odprla in v razred je vstopila učiteljica. Skupina se je raztepla in odpravili so se za svoje mize.
Odrinila sem se od mize, da bi s hrbtom zadela naslonjalo stola. Odrinila sem se malo preveč, stopala, s katerimi sem se upirala v tla, ko sem se naslanjala in nagibala čez mizo, so izgubila oporo. To je mojemu odrivu dodalo še večjo silo. Stol se je nagnil nazaj.
Skoraj sem se že ujela, ko je mimo mene šel Izak do svojega mesta. Nasmehnil se mi je. Srce mi je zabilo hitreje in hitro sem se mu nasmehnila nazaj. Nisem mogla verjeti.
V tistem pa mi je zmanjkalo ravnotežja. Zakrilila sem z rokami, da bi našla oporo. S konicami prstov sem oplazila rob mize.
Potem pa do konca izgubila ravnotežje.
Glasno je zaropotalo, ko je stol pristal na tleh in jaz z njim.
***

-------------------
Ojla, tole je mogoče malo bolj uvod oziroma začetek.
Slučajno sem videla, da prav tako v eni zgodbici nastopa oseba z imenom Mila. Tukaj bi rada povedala samo, da tega nisem vedela in da je ta zgodbica nastala preden sem prebrala tisto.
Uživajte v branju!