Sovražim tiste dni, ko je zunaj presneta megla, tvoja postelja pa je topla in tisti trenutek, ko bi dal vse, da bi se lahko še malo naspal. A tega jutra je bilo nekaj drugače. *i*Hotel*i* sem vstati. *i*Moral*i* sem vstati. In videti Kay. In se prepričati, da je v redu. In se ji opravičiti.
Preveč stvari je bilo v moji glavi in preden bi se lahko zavedal sem zaloputnil vrata hiše in se pognal do lipe pred Kayino hišo kjer sem jo počakal vsako jutro. Imel sem občutek, da se ne bo prikazala. Da je ne bom zagledal kako privrihra iz hiše z nasmehom na obrazu in komaj čaka, da mi pove, če se je zgodilo kaj novega.
Čakal sem. Dve minuti. Tri minute. Štiri minute... Ni je bilo. Nikjer.
Nenadoma so se vrata odprla in ven je prišla Celia, Kayina mami.
Nasmehnila se mi je in mi pomahala naj pridem bližje. Od nekdaj sem jo imel rad. Moja mami pa še bolj. Najboljši prijateljici sta že celotno življenje. Mogoče sta to prenesli na naju.
"Kako si ljubček?"
Je rekla in me potegnila v objem.
*i*Jagode.*i* *i*Šampon od jagod.*i*
"V redu... je Kay že odšla..."
Brigalo me je za vljudnost. Hotel sem se prepričati, kje je Kay.
"Jah... očitno je že odšla v šolo. Nekam zgodaj danes. Ti ni nič rekla?"
Debelo sem pogoltnil.
"Amm... ne... verjetno..."
Njen obraz se je zmračil.
"Aha."
"Verjetno je prej začela pouk."
Sem rekel. Zvenelo je neumno, nikoli ni začela pouka pred mano.
"Aha... aha..." bila je nekam zamišljena. "Hej, mogoče veš, če se je kaj zgodilo? Včeraj je prišla domov zelo pozno in izgledala je razburjena. A ni hotela povedati ničesar, ko sem jo vprašala..."
Moje srce se je trgalo na pol. Vse zaradi... *i*mene.*i*
"Ne... hah. Jo bom vprašal."
Prikimala je a njen obraz je ostal mrk tako kot prej.
"Ne skrbi Celia, vse je v redu. Vse *i*bo*i* v redu z njo."
Sem zatrdil in jo potegnil v objem.
"Oh ljubček, veš da te imam najrajši? Čudovit prijatelj Kay si. Lahko je vesela, da te ima."
Prikimal sem a nisem si mogel pomagati, da v ustih ne bi čutil grenkega priokusa.
*i*Upam.*i*
----------
Moje oči so drsele po šolskih hodnikih. Pregledal sem že celo šolo. Ni je bilo... *i*Ne.*i*
Mora biti. Kay nikoli ne bi zamudila šole.
Nenadoma je zvonilo in spomnil sem se, da lahko preverim pri predmetu, ki je zdaj na njenem urniku.
*i*Zgodovina.*i*
Tekel sem in se prerival med ljudmi nato pa prišel do učilnice zgodovine, jo iskal...
"Hej, Anna, je Kay bila kaj tu?"
Anna, njena prijateljica me je čudno pogledala.
"Ne, stari," prhnila je. "Poleg tega a nisi ti tisti, ki vedno tišči z njo."
Nisem imel več časa, da se ukvarjam z njo.
*i*Sranje.*i*
Kje bi lahko še bila?
Odgovor se je kot razsvetlitev pojavil v moji glavi.
"Harrison!"
Sem zakričal čez hodnik in se prerinil do njega.
Bil je korak pred tem, da bi stopil v učilnico. Grdo me je pogledal. Njegov nos je bil obvit.
"Umakni se Ja-"
"Sranje, pozabi na nos. Oprosti. Kje je Kay?"
Zarežal se je.
"Zakaj bi ti povedal?"
"Torej veš?"
"Oh... očitno sem edini kateremu je povedala."
Režal se mi je v obraz. Prisežem, da je manjkalo samo malo, da ga ne bi spet mahnil.
"Harrison. Kje. Je. Kay."
Sem poudaril po zlogih kot, da bi govoril prvošolčku.
"Ne vem... rekla je, da gre na "svoj" kraj," skomignil je. "Čudaško."
Svoj... svoj... svoj...
"Lahko zdaj grem? Neopravičeno bom dobil piz-"
"Hvala ti, stari!"
Stekel sem iz šole... na dež.
Samo še to se manjka, res. Stekel sem. Točno vedel sem kje je. Točno vedel sem kje je...
Vseeno mi je bilo za pouk. Vseeno mi je bilo... za vse.
Pritekel sem do obale.
Morje je bilo razburkano. Valovi so bučali in se penili. Vse skupaj ni izgledalo niti malo prijazno. Sezul sem se in čutil pesek pod nogami.
Kapljice so mi pršile v obraz in skoraj nič nisem videl skozi očala. Ampak vedel sem le eno. Ne smem se ustaviti.
Pritekel sem do skalnega previsa. Bil je *i*najin*i* kraj. Sem sva se zatekla vedno, ko je šlo nekaj narobe in ko sva bila jezna na cel svet.
In nato sem jo zagledal.
Sedela je na tisti skali iz katerih sem imel najlepše spomine. Tam se je vedno zgodilo nekaj magičnega. Ko sva bila stara osem let, sredi nevihte in sedela tu. Bilo naju je strah, zeblo naju je ampak nisva hotela nazaj, ker sva se spričkala z mamami.
Kar tresla se je takrat. Njeni zobje so šklepetali, bila je brez puloverja in v tistem trenutku sem se ji odločil posoditi mojega. Vedel sem, da se bom neznansko tresel in staknil pljučnico za naslednja dva tedna (kar sem tudi jo) ampak v tistem trenutku sem se počutil pomembnega, ker sem ji junaško ponudil moj pulover. Počutil sem se kot njen starejši brat. In res najboljši prijatelj.
"Kay!'
Sem zakričal in stekel k njej.
Obrnila se je. Njene oči so bile rdeče, jokala je. In tresla se je.
"Kay... t-tako zelo mi je žal... za vse... prosim, pridi... pojdiva iz tega dežja... žal mi je res... oprosti k-ker sem bil kreten..."
Sem izjecljal.
Ni odgovorila. Vstala je in se brez besed obrnila ter začela hoditi nazaj.
"Kay?! Kaj se dogaja..."
"Pusti me."
Je šibko rekla.
"A-ampak zakaj..."
Njen glas je povzročil rušitev celega mojega sveta. Bil je tako nežen. Šibek. *i*Obupan.*i*
"P-pusti me James."
Je rekla ter smrknila in nadaljevala pot.
"Kay, prosim, rad bi razumel..."
"Ne moraš."
"K-kaj?"
"Ne moraš razumeti."
Zagrmelo je, še bolj se je ulilo, jaz pa sem samo stal tam na dežju in gledal kako odhaja. Ona. Kay.
Kako. Kay. Odhaja.
Te besede niso šle skupaj.
Zvenele so čudno.
Zvenele so... *i*zastrašujoče.*i*
-----
waittttttt i did itt:heart:
lovyall, najrajs vas mam