Že dve uri sem sedel ob oknu in napeto opazoval Kayino hišo. Čakal sem, da bo stopila ven, bil sem pripravljen, da ji bom sledil.
Čas je tekel in mogoče sem jo pa vendar le spregledal ali pa so se na koncu zmenili, da nikamor ne grejo. Mogoče sem za brez veze stal tam ob oknu dve uri...
Nenadoma je Kay odprla vrata in jih čisto tiho, previdno zaprla.
Pognal sem se iz sobe, po stopnicah dol nato pa ven iz hiše.
Počakal sem, da je bila med nama dovolj velika razdalja a tako, da sem jo še zmeraj sem lahko videl.
Bila je oblečena v oprijete jeans kavbojke, zgoraj pa je imela topel krzneni plašč. Ne ravno v njenem stilu ampak prav. Tudi jaz bi se mogel bolj obleči. Zmrzoval sem tam v zgolj poletnem puloverju.
Premikala se je počasi, ni izgledalo, da bi jo karkoli skrbelo, sklanjala se je nad telefonom ampak nisem videl njenega izraza na obrazu.
Hodila je bolj proti zunanjosti mesta, ampak nisem imel pojma kam. Nenadoma sem zagledal Harrisona, ki jo je čakal na majhnem mostičku in bil z očmi zapičen naravnost *i*vame.*i*
Brez da bi razmišljal sem se potuhnil za avto, počepnil sem in srce mi je divjalo v prsih. Moje edino vprašanje je bilo, če me je prepoznal. *i*Prosim, prosim, prosim, ne.*i* Sem molil k vsemur česar sem poznal.
Kakšno minuto sem tam čepel, nisem si upal dihati a nenadoma se je čas začel premikati prepočasi zato sem pogledal čez zadnje okno avtomobila in ju zagledal.
Nekaj sta se pogovarjala. Bilo je očitno, da sta nekoga čakala. Verjetno Anno.
Harrison je izgledal sproščen, verjetno me ni prepoznal. Ali pa se samo pretvarjata.
Opazoval sem jo, zasmejala sta se in minute so tekle. Videl sem, da sta tudi onadva začela postajati nekoliko bolj nervozna. *i*Le kje je Anna?*i*
Nenadoma se je prikazala iz neke ulice, na hitro objela Kay in pozdravila Harrisona, nato pa so začeli hoditi naprej. Čakal sem, nato pa takoj, ko so se malenkost oddaljili planil iz skrivališča in jim začel slediti, tokrat malo bolj previdno.
Vedno bolj smo zahajali v samotne ulice, v katerih še nikoli nisem bil, bilo... bilo je čudno. Kay ni spadala med njima. To si lahko videl že od daleč. A ona je brezskrbno hodila naprej. Med tem, ko so hodili sem opazil kako je Harrisonova roka zanalašč oplazila Kayino in nenadoma so se njuni prsti združili. Zmrazilo me je. *i*Dihaj.*i*
Ko se je že zdelo, da nikoli ne bomo prišli do cilja se je Anna ustavila in jima pokazala na vrata nekakšne stavbe, ki je izgledala do konca zanemarjeno, okna so bila zastrta z črnimi zavesami, skratka ni izgledala v najboljših letih.
Potuhnil sem se za izbočen del neke stavbe in jih opazoval z najmanjšim kotičkom očesa. Če bi me zdaj opazili, bi bilo konec z mano.
"... pridita."
Sem slišal Anno.
Videl sem kako se je Kay obotavljala ampak potem sta s Harrisonom vseeno priikimala, še zmeraj držajoč se za roke.
Anna je potrkala na vrata, trikrat... v... v nekem točno določenim ritmom. Bil sem prepričan. Vrata so se počasi odprla, samo za pikico, tako, da se je zaslišal robusten glas, ki pa je bil še vseeno nekoliko previsok za moškega. Ali pa se mi vsaj tako zdi.
"Kdo?"
"Anna."
Vrata so se potem odprla ampak še zmeraj nisem mogel videti tistega, ki jih je odprl.
Vsi so stopili nekam notri. V notranjost te stavbe, v temo, k človeku, ki ni oddajal niti malo prijetnega videza.
Še preden so se vrata do konca zaprla sem videl tetovažo na roki tega človeka.
*i*Zmaja.*i*
Na njegovi podlahti.
--------
heh:smirk: