Velika potniška ladja je upočasnjevala, saj so se na obzorju že narisali obrisi pristana. Bilo je sredi dneva, ura cerkve, ki je bila najbližja pristanišču je ravno odbila poldne. Večina potnikov, med njimi tudi jaz, se je gnetla na palubi, vsi so hoteli videti mesto, ki jim bo prineslo novo priložnost, novo življenje. Mogoče sem globoko v sebi to želela tudi sama, a bližje kot je bila obala, bolj je bilo moje grlo suho in bolj me je stiskalo v prsih.

New York City. Vsi moji sošolci bi prodali svoje starše da bi prišli živeti sem. No, zdaj so moji bivši sošolci. Kajti jaz zem res prišla živet sem. "Zala!" se, slišala glas moje mami, ki me je klical nekje za mano. Obrnila sem se in jo videla, kako mi je mahala s telefonom v roki. "Pridi, da naredimo eno fotko s kipom svobode!" Zavzdihnila sem in se odpravila proti njej. Izgledala je tako vesela, da je pred njo res mesto njenih sanj in nisem ji bila pripravljena pokvariti razpoloženja.


Mami je fotografinja. Ona fotografira vsakega in vse, kjerkoli in kadarkoli. Tako je seveda ni motilo, ko so očiju ponudili službo nepremičninskega agenta v New Yorku, vedno je razlagala kako bo nekoč živela tam. Seveda se z očijem prav tako nista posvetovala z mano, saj ne da imam res tako rada Slovenijo in Ljubljano, a bi malo pomagalo če imaš izbiro pri selitvi 6800 kilometrov stran od svoje prejšnje hiše (iskreno nimam pojma, tako pravi google). Tako sem pristala v tej situaciji. V New Yorku, brez prijateljev in znancev, samo jaz in moji starši.
❦
"Pa smo tu," je rekel oči z velikim nasmeškom na obrazu. Parkirali smo v ogromni garažni hiši, ki je pripadala še večjemu stanovanjskemu bloku. Iz prtljažnika smo vzeli svoje kovčke in se z dvigalom odpeljali do triinštiridesetega nadstropja, na katerem se je nahajalo naše novo stanovanje.

Stanovanje sploh ni bilo tako slabo, definitivno boljše od našega prejšnjega, moja soba je bila vsaj dvakrat večja, prav tako smo zdaj imeli ločeno kuhinjo in dnevno sobo. Edini problem je bil zvok. Pod mano je bila ulica polna avtomobilov, ki so se ustavljali in speljali, trobili počasnejšim voznikom, in se umikali rešilcem ki so s sireno pridrveli mimo. Vrgla sem se na posteljo. Čudovito. Še spat ne morem iti preden si ne kupim čepkov za ušesa in masko za oči.

V mislih sem si to zabeležila, ko sem zaslišala mamin glas ki me je klical. Odpravila sem se v kuhinjo kjer sta moja starša že sedela za mizo, oči pa mi je pomignil naj se usedem na prazen stol. Začel je govoriti nekaj o tem kako je to novo poglavje v našem življenju, da ve da zame to ni ravno idealno, a se moramo prilagajati... v resnici ga nisem poslušala. Mojo pozornost je ujela le mami na koncu. "Ljubica, z očijem morava urediti še nekaj stvari, tako da če hočeš lahko greš malo ven, raziskovat." Pokimala sem in se odpravila proti vratom. "Samo ne izgubi se!" je še zaklical, oči a komaj sem ga slišala, bila sem že pri dvigalu.

Na ulici je bil še vedno kaos, ljudje so hiteli v vse strani in govorili vse različne jezike, v ozadju sem ujela celo neko japonščino. Odpravila sem se v smer v katero je hodilo več ljudi, najlažje če si neznan z nekim mestom. Kmalu sem ugotovila da živim blizu trgovine, v katero sem seveda zašla in si kupila masko za spanje ter čepke za ušesa. V mislih sem to obkljukala nato pa se podala naprej.
❦
Hodila sem toliko časa, da se je že začelo temniti. Ugotovila sem, da sem se premalo oblekla, bila sem še daleč od doma a me je že dobro mrazilo. V mislih sem se spopadala z vsemi dvomi in strahovi, ki so se pojavili zdaj, ko sem imela čas razmišljati o tem. Največji problem je bil, da v ponedeljek začnem s šolo.

Seveda vsi vemo vsaj nekaj o klasični ameriški srednji šoli, a bolj kot sem razmišljala bolj sem bila živčna. Kaj če me sošolci ne bodo marali in bodo mislili da so boljši od mene ker prihajam iz neke manjše nepomembne državice, kaj če se ne bom znašla, kaj če bo moja angleščina preslaba?

Tudi ko sem prišla domov in sem že bila v moji novi postelji, s čepki in masko, strahov še vedno nisem mogla pregnati. A vse poti te izčrpajo in današnji dan je bil še posebno naporen, tako da se sploh ne spomnim kdaj mi je mami prišla reči lahko noč, ali kdaj je oči ugasnil televizijo. Zazibala sem se v sanje.
---
Ojla! Vem, da sem tole zgodbo začela malo pozno tako da upam da jo bom lahko dokončala hitro, upam da vam bo všeč :)