Nisem mogla prenehati s kašljem.Bil je neustavljiv.Razlegal se je po vsej sobi,to se mi ni zgodilo še nikoli.Zdelo se mi je res čudno,da se mi to zgodi samo od enega samega dimka.Še zavpiti nisem mogla,samo še moje misli so delovale.Težko je delovati samo z mislimi,ki so res nore za moja leta.Zanimivo je,da me ne zanimajo enake stvari kot moje sošolke,ki se znajo samo važiti vse povprek.Zadnjič smo šli na izlet na Planico in so vse govorile le o lepoti Petra Prevca in sploh niso gledale njegovih skokov,sploh od drugih jih niso gledale.No moje sošolke vas najbrž ne zanimajo,saj so le navaadni primerki sedanjih in prihodnjih otrok,ki so odvisni od multimedije,kot smo seveda navajeni.Kaj je z mano čisto sem zašla,moje misli so odtavale,seveda pa so prišle nazaj in se spomnile nekaj pametnega,končno.Hotela sem pobegniti čez steno,samo kako naj naredim luknjo v steno?Tu je spet vprašanje,kdaj bom ostala brez besed ali sploh brez vprašanj?spet vprašanje,no to se more počasi nehati,ker mi je težko postavljati vprašanja ter odgovarjati sama sebi.To mi gre res na živce.Oči so mi končno začele delovati.Začele so gledati po sobi in niso videle nič uporabnega,ki bi me rešilo iz te zaplinjenene sobice,ki me spominja na šolsko kopalnico,ki ji je podobna.Kaj pa če sem v šoli v naši kopalnici in sem bila ugrabljena?No spet nore misli,kot tisto z vesolci.Ob tem vprašanju so moje oči postale težke ter so se takoj zaprle.