Pisalnica

Nekateri ste me prosili, naj čim prej napišem nov del, zato je tukaj...
_____________________________________
…tedaj pa je izpod belega prta pokukal pramen kostanjevo rjavih las. Le ena oseba je imela takšne lase in to je bila teta Belle. Annabelle je planila v jok in šele takrat so jo ljudje opazili. Nekateri so začeli olajšano vzdihovati: »Vsaj deklica je preživela!«, drugi pa so jo začeli spraševati, kje je bila vso noč. V tistem trenutku jo je nekdo potisnil v policijski avto in naslednja stvar, ki se je je Annabelle zavedala je bila ordinacija psihijatrije. To je bila prijazna ženička, ki jo je Annabelle že zelo dobro poznala, saj jo je morala obiskovati po mamini smrti in čeprav je vedela, da ji hoče pomagati, si ni mogla kaj, da je njena vprašanja ne bi spravljala ob živce. »Kako se počutiš? Ti je hudo? Ne bodi žalostna, vse bo še dobro.« je govorila psihijatrinja, a Annabelle je ni poslušala. Razmišljala je, zakaj vsi ljudje okrog nje neprestano umirajo, pomislila je celo, bi bilo bolje umreti. Obenem pa se je spraševala, kam bo šla zdaj. Nobenih sorodnikov več ni imela, samo še neko oddaljeno sestrično v tretjem kolenu po očetovi strani, ki pa je živela v Franciji. Bo zdaj morala v Francijo, k sestrični, ki je sploh ne pozna? Kmalu je dobila odgovor na svoje vprašanje, saj ji je nek gospod prišel razložit, da ima v resnici samo dve možnosti: ali gre k sestrični Scarlett v Pariz, ali pa bo šla v sirotišnico. Obstajala je tudi možnost, da jo kdo posvoji, a odkrito so ji povedali, da je najbrž ne bo hotel nihče, saj je bila stara že skoraj 14. let. Istega dne sta v Sivje prišla tudi sestrična Scarlett in njen mož Antoine s svojimi tremi otroci: Marie, Claire in Nicholasom. »Bonjour!« jo je pozdravila Scarlett in jo močno objela, kot bi se poznali že leta. Marie in Claire sta si takoj prilastili njeno zbirko ličil in Nicholas je kar takoj sedel za njen računalnik, kot bi bil njegov. Scarlett je začela pospravljati kuhinjo oziroma jo bolje rečeno razmetavati: vilice ja dala h krožnikom in ponve h krpam. Z njimi bom morala živeti? se je spraševala Annabelle. V resnici ni razumela niti besedice po francosko in ves čas jim je samo prikimavala, ne da bi vedela s čim se strinja. Vsake toliko so ji namenili kakšen čuden pogled in takrat je hitro odkimala. Do večera se je že odločila, da bo šla veliko raje v sirotišnico. Zvečer je spet prišla socialna delavka in Annabelle ji je razložila, da bo šla raje v sirotišnico. Ta je nato vse skupaj povedala še Scarlett in ta je nemudoma vzela svoje stvari in z nekam užaljenim izrazom na obrazu je šla, za sabo pa zavpila »Au revoir!« Tako je bil v resnici Annabellin 14. rojstni dan žalosten dan. Ker zabave ni utegnila odpovedati, so povabljenci vseeno prišli, a to je bila v resnici poslovilna zabava, kajti najbližja sirotišnica je bila zelo daleč stran. Okoli petih popoldne so se na vratih pojavili tudi Vicky, Val, Christian in Alfred. Tedaj pa se je Annabelle spomnila, da jim sploh še ni povedala velike novice. No ja, si je rekla, jih bom vsaj malo razveselila preden grem. Ko so okoli desete ure še zadnji gostje zapustili zabavo, so se hoteli posloviti tudi Xellerjevi. »Počakajte, še nekaj vam moram pokazati!« je rekla Annabelle. »Ampak za to bomo morali iti v gozd!« je še dodala. Malo začudeno so jo gledali, ampak nato so ji vseeno sledili. Ko so bili dovolj globoko v gozdu, pa se je Annabelle ustavila in vsi so jo gledali. Ustrašila se je, da ji ne bo uspelo, a že naslednji hip je pred njimi stala volkulja Annabelle. »Annabelle, o moj bog!« sta istočasno vzkliknili Vicky in Val, »Neverjetno! Nemogoče!« se je čudil Alfred, Christian pa je stal brez besed. Nazadje pa je le odprl usta: »Ni ti treba v sirotišnico!«
____________________________________
Konec 15. dela, naslednjega pa bom najbrž napisala jutri. V komentar mi lahko napišete, kakšna se vam zdi zgodba in kaj pričakujete v naslednjem delu.
Lp, Nena