Hoj!
Pojma nimam, če mi bo zgodbo uspelo napisati do konca, ampak bom bila zelo hvaleežna vsem spodbudam in pohvalam.

Po mamini smrti ni bilo nikoli enako. Klju temu, da se je oče zelo trudil, da bi bil vsak dan zanimiv sem vedela, da nekaj manjka. Tudi očetu ni bilo lahko. Tudi on je imel zloljeno srce, poleg tega pa se je še trudil zame. Odločila sem se, da bom žalost prebolela in pomagala očetu.

Ime mi je Evelyn. Stara sem 13 let. Ko je mama umrla, sem bila stara 9 let. Preden je umrla, mi je zaupala prstan. Je pol črne, pol bele barve, kakor jin in jang, le da je brez pik. Prstan je bil zame zelo pomemben, saj je bil edina zapuščina, ki je bila moja.
Ko sem prišla iz šole je oče že kuhal moje najljubše kosilo. Takoj me je vprašal vprašanje, ki ga verjetno vprašajo vsi starši.
"Kako je bilo v šoli?" Odgovorila sem z značilnim "v redu" in se usedla za mizo. Opazovala sem torbo, ki je ležala pred vhodnimi vrati. Takrat sem se spomnila na list, ki nam ga je dala učiteljica, in pohitela do torbe. Medtem, ko sem jedla pečen krompirček in piščanec je oče bral papir. "V šolo v naravi greste? Veš kako je to zabavno?!" Pokimala sem in naprej jedla. " Čez dva tedna je," sem dodala. Oče ni odgovoril. Ko sem se najedla, sem šla na kratek sprehod. Sama. Park je bil čisto prazen, razen par ljudi v baru v bližini. Bila sem vesela, saj sem si zelo rada ogledovala cvetlice, brez da bi mi eden od razigranih otrok ves čas skakal pred mano in delal čudaške obraze. Odpravila sem se do večjega jezera, ki je bil v parku. Prste sem pomočila v vodo in opazovala ribe, ki so se razbežale. pri jezeru je bivalo celo nekaj labodov. Med tem, ko sem gledala zmedene ribe, sem opazila novo grmovje vrtnic v bližini jezera. Odpravila sem se proti njemu. Ko sem se želela dotakniti ene od vrtnic, je nenadoma prišel labod in me šavsnil po roki. Na srečo sem jo še zadnji hip umaknila. Malo jezno sem gledala za labodom, ki je odplaval stran. Ko sem pogledala nazaj k grmovju, je bila tam, čisto na sredi belih vrtnic ena črna. Še nikoli nisem slišala za črno vrtnico, a očitno je obstajala, saj je bila v tem trenutku točno pred mano. Seveda sem se je dotaknila. Na srečo takrat ni prišel še kakšen zateženi labod in sem jo lahko mirno vzela iz grmovja. In to mislim dobesedno. Vrtnica sploh ni rasla z ostalimi. Bilo je, kot da bi bila položena v belo gnezdece. Ko sem jo imela v roki, sem nenadoma začutila mrzel hlad. Nisem želela pogledati, a kljub temu sem.

Upam da vam je bila zgodba všeč. Če ti je, stisni :heart: in komentiraj.
Lp
Lichy:kissing_smiling_eyes: