Tale zgodba je v grobem nastala sredi noči zato se ne čuditi tematiki.
......................................................................................................................................................................................
___________________________________________
Mlad naborni vojak oropan prihodnosti sredi brezupnega napada med prvo svetovno vojno, ki so ga zaukazali nevidni poveljniki, se plazi in vleče po blatu, čez trupla in kri ter se izogiba lijakom polnim gorčičnega plina, da bi dosegel nasprotnikove jarke. Povsod okoli njega padajo granate z oglošujočimi poki izstreljene z obeh strani, tik nad tlemi pa švigajo krogle, katerih strelci sploh ne vidijo svojih tarč.

S poslednjimi močmi se mukoma premika naprej ter postane lahka tarča him se ustavi, a hkrati ne vidi kam sploh gre; slep gre dalje in upa, da je to prava smer. Svojih tovarišev ne vidi več - večina jih je verjetno mrtva - edine žive duše v bližini so pohabljeni izmaličeni umirajoči vojaki, ki stokajo in segajo proti njemu moleduječ naj jim pomaga.

Tukaj vrnitev nazaj ni mogoča; vsakogar, ki dezertira, čaka takojšnja smrt in o tem, ali se to res izvaja se mu ni treba prepričati - kazni je bil priča še prevečkrat. Tako je primoran je nadaljevati z napadom izključno ker so se generali stotine kilometrov od fronte odločili za nesmiseln napad obsojen na propad, ne da bi se zmenili za tisoče in tisoče vojakov, ki jih pošiljajo v smrt.

Plazi se ob robu lijaka in notri zagleda nekaj mrtvih vojakov, ki kakor lutke ležijo en čez drugega in so se nanje že spravili črvi, ki jim zdaj lezejo iz telesnih odprtin, zraven pa ležijo plinske maske. Verjetno so bili novinci in so po plinskem napadu videli tovariše zunaj sneti svoje maske pa so to storili še sami; ubožcem ni nihče povedal, da se plin najdlje zadržuje prav v kotanjah pa jih je pač doletela grozljiv in boleč konec. Odvrne pogled in nanje ne misli več - v zadnjem letu je videl toliko naravnost grotesknih smrti in drugih grozot, da ga takšne stvari sploh ne ganejo več.

Ne ve kdaj se je nazadnje počutil kot človek; že mesece ni bil čist in ne spomni se kdaj je nazadnje jedel dober topel obrok, ki ga je resnično nasitil. Otopel je za vsa čustva - strah, srečo in žalost - ter ne ve ali je sploh še sposoben sočustvovanja, empatije ali ljubezni ali pa je ostal samo še lupina samega sebe - brez duše, brez smisla.

Ve da je brezupno pa vendar se še vedno oklepa življenja z vsemi močmi in se ne misli kar tako ukloniti, zato nadaljuje četudi bi mu bilo neskončno lažje preprosto vstati ter pustiti kroglam, da ga pokosijo.

Oklepa se tega ostanka od življenja, čeprav se zaveda kako hitro se mu čas izteka; če ga med potjo ne bo zadela granada ali metek bo slej ko prej prišel na drugo stran, kjer pa bo imel čas le še spustiti tistih nekaj strelov. A navkljub vsemu ga bo vedno doletel njegov neizbežni konec.