*b*6. poglavje- Vožnja v neznano*b*
*i*Nikoli ne mislite, da vojna, ne glede na to, kako nujna in upravičena je, ni zločin. – Ernest Hemingway*i*

Glasen pok me je prebudil iz spanja. Odprl sem oči in se prestrašeno ozrl okrog sebe. Še vedno smo bili v kombiju in se vozili. Nisem vedel koliko časa je pot trajala, še manj pa koliko imamo do cilja. Edino kar sem vedel je bilo to, da hočem čim prej na svobodo, ven iz hrumečega vozila, polnega ljudi, v katerem je zaudarjalo po pokvarjeni hrani in urinu.

Poskušal sem se vzravnati in sesti pokončno, a je bilo to, zaradi ljudi, ki so stisnjeni sedeli okrog mene, težje kot sem si mislil. Od stalnega sedenja me je bolelo vse telo in na nogah sem čutil mravljince. Na moji desni je sedela ženska, ki me je s svojim velikim telesom stalno stiskala v kot, da sem se skoraj zadušil, a rekel ji nisem ničesar. Kako bi lahko? Vedel sem, da so v tistem trenutku, vsi prisotni v vozilu čutili isto kot jaz. Toda vseeno… Kaj bi dal, da bi lahko vstal, pretegnil svoje ude in stekel po travniku, da bi zadihal vsaj nekaj svežega zraka in videl košček modrega neba.

Ljudje okrog mene so ihteli, kričali, drezali drug drugega in se prerivali med sabo. Neki človek je strmel predse in si v brado stalno ponavljal besede, ki jih nisem razločno slišal, zdelo pa se mi je kakor, da moli. Spet drugi je na vse pretege kričal na vojake, ki so sedeli spredaj, naj nas izpustijo, otroci, ki niso razumeli ničesar, pa so le prestrašeno zrli okrog sebe in silili v naročja svojih staršev. Povsod so bile nametane vreče, kovčki in odeje v katere so se zavijali ljudje.

Ozrl sem se k svoji mami in očetu, ki sta sedela nasproti mene. Tiščala sta se tesno drug k drugemu, ter se stiskala za roke, na njunih obrazih pa so bili sledovi solz in bolečine.
Tudi sam sem jo pogrešal. Aghato namreč. Odkar je ni bilo več je bilo vse tako… Pusto in prazno. Pred očmi so se mi vedno znova in znova risali prizori njene usmrtitve in njen poslednji nasmeh, ki sem ga videl. Srce se mi je trgalo ob misli, da je ni več, da sem jo izgubil. Zagotovo se zdaj nekje tam zgoraj med oblaki igra z angeli in zre na ta naš svet… Toda le kaj vidi? Vojno, hudobijo, zlo? Je mogoče iz pod vsega tega hudega, sploh videti še kaj dobrega in lepega? Morda…



Sredi poti je nekdo začel kričati: »Ustavite! Ustavite!« Odprl sem oči (poskusil sem namreč zaspati) in pogledal gospoda, ki je še kar kričal. Bil je visoke in mišičaste postave, z rjavo brado in velikim nosom. Stal je sredi množice ljudi in za roko držal žensko, ki je sključena sedela na tleh in si z dlanjo prekrivala usta.
»Slabo ji je,« sem slišal šepetati ljudi, toda nobeden od njih ni bil dovolj pogumen, da bi še sam začel vpiti na oborožene vojake spredaj. Samo sedeli so in s sočutnimi pogledi gledali ubogo gospo, ter njenega moža. Čeprav je moški kričal na vse pretege, (da bi ga lahko slišal na kilometer daleč) voznik kombija ni ustavil. Za trenutek se mi je zazdelo, da je morda nalašč začel voziti še hitreje.

Zgrožen sem opazoval gospo, ki je z vsakim trenutkom postajala bolj zelena v obraz dokler ni… Izbruhala vse vsebine svojega želodca na tla. V tistem trenutku je postalo slabo še meni in, če se ne bi obrnil strani, bi bruhal še sam. Ljudje okrog nje so zakričali in se začeli umikati stran od nje, ona pa je omahnila na trdna tla.
»Alice!« je zakričal moški in pokleknil k njej. Z vso silo jo je začel tresti za ramena. »Alice, me slišiš? Zbudi se!« Vsi v kombiju so utihnili in brez besed opazovali prizor, ki se je odvijal pred njimi.

Nenadoma je iz mesta kjer je sedela, vstala moja mama ter se začela prebijati mimo ljudi, ki so sedeli na tleh. Sledil sem ji s pogledom, dokler se ni ustavila pri bolni ženski. Moški jo je prestrašeno pogledal, ona pa se mu je nasmehnila in pokleknila poleg njega ter iz vreče, ki jo je imela v rokah, vzela rdeč prtiček ter neko stekleničko. Tekočino iz stekleničke je po kapljicah nakapljala na prtiček in ga potisnila ženski pod nos. Nekaj trenutkov se ni zgodilo ničesar, nato pa se je, tako nenadoma kakor se je onesvestila, gospa tudi prebudila. Zmedeno se je ozrla okrog sebe, skoraj vsi ljudje pa so si oddahnili od olajšanja. Z njo je bilo vse v redu.

»Izvolite, tole naj pije pa po kmalu spet zdrava,« je mama rekla gospodu in mu v roko potisnila steklenico z zelenkasto tekočino.
»Hvala vam!« je mož dejal s solznimi očmi in malo je manjkalo pa bi jo od sreče objel. »Kako naj se vam oddolžim?«
»Je že v redu,« se je zasmejala mama in se prebila nazaj do svojega sedeža, ter sedla poleg očeta. Ta jo je občudujoče opazoval, ona pa se je le nasmehnila in položila glavo na njegovo ramo. Najina pogleda sta se srečala in za trenutek sva le strmela drug v drugega. Nato je tudi meni namenila ljubeč nasmeh in vrnil sem ji ga nazaj.

V tistem trenutku sem si zaželel, da bi lahko sedela poleg mene, da bi me s svojo materinsko roko privila k sebi in mi zapela uspavanko. Kot takrat, ko sem bil še otrok. Zaprl sem oči in si v glavi predstavljal svoj rodni kraj ter hišo, v kateri sem z družino sedel vsak večer. Svoj dom sem hotel nazaj. Nazaj sem hotel mir, ki smo ga imel pred vojno in Aghato, ki mi jo je vojna vzela. Toda bilo je nemogoče. Kar naredi vojna, je skoraj nemogoče popraviti.
____________________________
Hej!
Koncno mi je uspelo napisat nou del. Sicer bi se mogla ucit (ups...) ampak okj, naj mi bo. :I Zlo sm zadovoljna s temle delom, povjte, če upravičeno hahah. Vem, da s vejce narobe postavlene (Sophie kr popravi me, če bo treba, dej si duška haha) ampak vsebina, opisovanje pa to se mi pa zdi okj. :)
Ok ne vem lih kaj nj se povem. Aja hvala usm k so prejsn del komentiral, prtisnl like al pa prebral zgodbo, res mi pomeni veliko. <333

Lepo se mejtee <333

13L