To črtico sem napisala, saj sem ravno danes razmišljala o tem obdobju v svojem življenju in bi jo rada delila z vami. (Zdaj imam 18 let)

Vsak človek je enkrat postavljen pred preizkušnjo. Tako se je pripetilo tudi meni, ko sem bila še v osnovni šoli. Imela sem prijateljico, s katero sva se spoprijateljili v šestem razredu. Takrat se mi je zdela popolna, najboljša oseba, ki sem jo kdaj koli spoznala. Skozi sedmi in osmi razred sva se imeli dobro, delili sva si skoraj vse. Toda ko je napočil deveti razred, se je najin odnos drastično spremenil. Zakaj? Na začetku mi ni bilo nič jasno, spraševala sem se: sam jaz kaj storila narobe? Kaj je prišlo vmes, da se je najin odnos tako spremenil? Gre za to, da sem včasih ob pogledu nanjo čutila veselje, mir, zadovoljstvo. Tudi v njeni bližini sem se počutila varno, prijetno in brezskrbno. Toda takrat se je vse spremenilo. Ko sem jo zagledala, sem začutila nelagodje, zaskrbljenost, nekaj se mi je čudno obrnilo v želodcu, zavrtelo se mi je v glavi. Ko sem bila v njeni bližini, sem se počutila utesnjeno, omejeno, čudno, kot ob neznancu. Kaj se je tako spremenilo? Sprva sem za te spremembe krivila neko drugo dekle, ki se je velikokrat zadrževala v najini bližini. Od nekdaj mi ni bila pogodu, tudi takrat ne. Kadarkoli je prišla blizu sem takoj začutila napetost, njene besede so se mi ves čas zdele napadalne, vsak njen stavek se mi je dozdeval čuden, izkrivljen, nečloveški. Neglede na to, kaj sem rekla, me je vedno napadla, mi podrla celotno razpoloženje. Ne vem, ali je bila to moja krivda, njena, ali pa preprosto najini energiji nista bili kompatibilni. Najverjetneje vse skupaj. Zato sem takrat, ko se je med menoj in mojo prijateljico postavila ona, vedno ostala tiho in se poskušala brigati zase. Dolgo časa sem jo krivila za nastalo zmedo, morda je vseeno pripomogla k nastanku le-te, toda ni bila za vse kriva ona. Počasi sem začela opažati, da se tudi moja prijateljica vede drugače, malodane čudno. Zaljubila se je v nekega fanta in to je bila od takrat naprej njena poglavitna tema vsakega pogovora. A to sploh ni bila največja težava. Bolj kot to me je zmotil njen odnos do mene. Včasih je bila prijazna, sočutna, zdaj pa je postala posmehljiva in napadalna. Začela me je prepričevati v trapaste spremembe na mojem videzu. Ves čas me je spodbujala k temu, da bi si postrigla lase. Moji lasje so bili zelo dolgi, čez pas ter lepi, svetli, mehki. Vsi so jih občudovali, od družine in ostalih prijateljev, do popolnih neznancev. Meni se je to zdelo prikupno, a nikoli se nisem pretirano cenila zaradi svojih las. Ko mi je prvič omenila to, sem resno pomislila na tako spremembo. Posvetovala sem se z mamo, a ona je rekla, da to ni dobra ideja. Ko sem sama bolje razmislila, sem ugotovila, da to res ne bi izgledalo dobro, saj so bili moji lasje povsem ravni in najbolj mi je pristajala dolga pričeska. To sem povedala prijateljici, ki pa mi je očitala dolgočasnost in me vedno bolj očitno priganjala k skrajšanju las. Že takrat se mi je prižgal majhen alarm. Za tem sem za darilo prejela lepo belo obleko. Zdelo se mi je, da mi pristaja in vsi doma so menili tako. Toda ona mi je rekla, da obleka izgleda smešno in, da mi sploh ne pristoji. To me je precej prizadelo, a menila sem, da ima morda prav, zato sem to vzela kot dobronamerno kritiko. A temu še ni bilo konca. Od nekdaj sem imela bolj polno postavo, z nekoliko bolj izrazito zadnjico in prsmi. To me ni motilo, saj mi je večina prijateljev vedno pravila, da sem lepa, čedna in tako dalje. A ta prijateljica je bila po naravi bolj suha in brez oblin. Mislila sem, da je to ni motilo, saj tega ni nikoli zares omenjala. A ko sem se začela v osmem in devetem razredu hitro razvijati, jo je to očitno zmotilo. Dobila sem menstruacijo, boke in prsi ter bolj odrasel videz. Ona pa še dolgo ne in to jo je precej grizlo. Zato me je vsakič, ko sem nosila majico z izrezom ali krajše krilo hudo skritizirala, mi očitala, da se postavljam in tako dalje. To ni bil moj namen, samo dobro sem se počutila v svojem telesu in mislila sem, da bo ona to spoštovala. A vedno bolj in bolj me je kritizirala, dajala nesramne opazke na moj videz in oblačila. Najprej sem mislila, da je z mano resnično kaj narobe, a kasneje sem ugotovila, da je to morda kanček ljubosumja. Tudi finančno me je vidno izkoriščala, saj je skoraj vedno stvar obrnila tako, da sem večino stroškov pokrila jaz. Njen izgovor je bil navadno ta, da jaz že imam bančno kartico on pa ne in, da je bolj praktično, če plačam jaz. V njeni družbi sem se počutila slabo in prostaško, zato sem se pričela umikati. Na zaključku devetega razreda sem se držala bolj v družbi ostalih sošolk in sošolcev, ona pa me je potem vprašala, če se je slučajno izogibam. Nisem ji mogla povedati čiste resnice, zato sem ji odvrnila, da ni ravno tako, da se je izogibam, le želela sem govoriti še z drugimi. Bila je vidno užaljena. To me je spomnilo na šolske dni, ko me je vedno vlekla proč od drugih sošolk, se usedla na ločene klopi in tako dalje. Čez poletje sem odpotovala najprej na morje, v gore in na različne tabore. Na njena sporočila nisem več odgovarjala. Ko je napočil september, sem se spomnila, da me je pred meseci vprašala, če bi jo lahko hodila iskat v šolo, ki pa je bila na drugem koncu mesta kot moja. To se mi je zdela malo za malo, saj nisem njena mama, varuška ali spremljevalka. Ko sem začela hoditi v srednjo šolo, sem se je ogibala, imela čim manj stika z njo in njenimi domačim in tako sva se postopoma oddaljili. To se mi je zdelo dobro, saj sem se otresla negativnega faktorja v svojem življenju, po drugi strani pa sem se počutila sebično, da sem jo kar tako odstavila. A ko gledam nazaj vseeno pomislim, da je bila to edina razumna in preudarna rešitev.