Šolsko leto se je končevalo. Zrak je bil poln tistega občutka, ko se nekaj zapira in hkrati odpira. Laura je sedela na travi za šolo, brala knjigo, ko se je Nik pojavil poleg nje.
»Greš jutri na jezero? Vsi bomo tam, zadnjič pred počitnicami.«
»Mogoče,« je rekla, a v resnici je že vedela, da bo šla.

Naslednji dan je bilo jezero obsijano s soncem, voda mirna in modra kot nekoč tista zapestnica. Laura je sedela na pomolu, noge v vodi. Nik se je usedel zraven, v rokah je imel kamenček, ki ga je metal v vodo.
»Veš,« je rekel, »včasih mislim, da bi moral človek ohraniti eno stvar iz vsakega leta. Samo eno. Da se spomni, kdo je bil.«
»In kaj bi ti obdržal?«
»Tisto zapestnico, če bi bila moja,« je rekel s tihim nasmehom.

Laura je segla v torbo, izvlekla majhen paketek, ovit v papir.
»Potem jo dobiš nazaj,« je rekla. »Zdaj je tvoja. Jaz sem si jo že zapomnila.«

Nik je odprl papir. V njem je bila stara zapestnica, srček je bil malce obledel, a še vedno je ujel svetlobo.
»Laura… si prepričana?«
»Sem. Zdaj si jo ti zaveži. Da se krog zapre.«

In ko je to naredil, se je nad jezerom zaslišal rahel veter. Laura je pogledala proti vodi, kjer se je sonce lomilo na tisoč drobnih delcev.
Mislila je, da bo občutek konca bolel, a ni. Bil je tih, kot da bi se nekaj v njej končno poravnalo.

Ljubezen, je pomislila, ni vedno obljuba.
Včasih je le zgodba, ki jo nosiš s seboj —
dokler se ne naučiš, da lahko hodiš tudi brez zapestnice.