Prvo kar opazim je tema. Prvazaprav to ni zares tema, namreč, ko se mi oči privadijo, je tu ravno dovolj svetlobe, da razločim nekatere nejasne oblike.


Druga stvar, ki mi pritegne pozornost, so tla na katerih ležim. Neravna so in kamnita, preraščena z nečem skoraj mehkim. Torej zagotovo nisem več tam – uspelo mi je pobegniti Steni! Za trenutek me preplavi nekakšno zmagoslavje dokler ga ne nadomesti neznansko olajšanje. Z lažjim srcem se razgledam po okolici.


Šibki prameni svetlobe se usipajo skozi in osvetljujejo lebdeče delce ter neenakomerna tla in sem ter tja kakšno skalo preraščeno nekakšnim mahom. Zdrznem se zaradi sence, ki zbeži od mene in je nenavadno podobna ribi. Zdaj me šele zadane spoznanje – na dnu morja sem!


Zgrabi me panika, mrzlično se oziram za gladino nekje nad mano, zadržujem sapo, prepričan sem, da sem bom utopil. Poskušam splavati proti površju, zamahujem z rokami, toda, kot da sem na kopnem, lahko samo nesmiselno skačem na mestu mahajoč z rokami po zraku. Prav nič več mi ni jasno – zavem se, da so moje obleke še kar suhe – pravzaprav na meni ni ene same kaplje vode kot da ne bi stal na dnu morja. Zdaj se začnem napenjati zaradi predolgo zadržanega diha – vem, da ne bom zdržal dosti dlje. V tistem tenutku pa me prešine prav čudna misel: kaj pa če lahko vseeno diham namreč, če sem suh, potem to niti ni tako zelo neverjetno.

Ker mi ne preostane nič kaj dosti drugega počasi izdihnem, iz ust pa ni nobenih mehurčkov. Globoko zajamem sapo.

Morski zrak mi napolni pluč̣a in kamen se mi odvali od srca. Kako je mogoče, da človek na dnu morja lahko diha, ne vem. Toda zame je to možnost za rešitev. Z novo samozavestjo se poberem z algastih tal pazljivo, da mi ne spodrsne na spolzki skali in se razgledam. Zaradi pomanjkanja svetlobe le stežka razločam obrise in predvidevam, da sem dokaj globoko – globje kot sem bil kdajkoli poprej. Dno je precej pusto ter kaj dosti življenja ni videti.


Ko pa se tako oziram, se mi pogled ustavi na nekakšni pravokotni senci nekaj metrov pred mano zraven večje skale. To mi vzbudi zanimanje, pravilni pravokotniki so namreč precedent dober znak prisotnosti ljudi. Približam se poln radovednosti in, ko stojim že malodane nad predmetom, pomislim, da me oblika in velikost spominjata na knjigo in sicer eno tistih velikih bukel, ki jih najdeš v starih knjižnicah vezane v pravo usnje po možnosti z razkošno okrašenimi začetnicami.

Sklonim se, in sežem po njej. Zares je knjiga – in to presenetljivo hladna – toda skoraj brez kakršnih koli alg, torej gotovo ni prav dolgo tu spodaj. Previdno jo poberem in njena teža je nekako pomirjujoča v mojih dlaneh. Poskusim razbrati naslov, toda nimam sreče zato se jo odločim prelistati – morda pa je vsebina kaj bolj zanimiva od preprostih platnic. Takrat opazim, da je na tip povsem suha in spreleti me srh; ne znam si pojasniti od kod se je nenadoma zelo to nelagodje, ki se je zdaj ugnezdilo v meni. Samo domišljam si, se poskušam potolažiti, to je pač neka stara knjiga, in potlačim vse morebitne dvome.

Tako torej odprem knjigo in na prvi strani sta napisani le dve besedi “De Profundis”. To mi vzbudi zanimanje; če se prav spomnim se to prevede kot “iz globine” ali nekaj podobnega. Sam zase se grenko nasmehnem ironiji. Sklenem si ogledati kaj dejansko piše v knjigi, ko pa sem zapuščen tu doli, in obrnem list na prvo poglavje.

V trenutku name zgrmi vsa voda nad mano in mi iztisne zrak iz pljuč, kakor iz meha. Začnem se dušiti – v vsem kaosu sem udihnil vodo – obdaja me popolna tema, čutim kako me neusmiljeni morski tok vrtinči in preobrača; še sanja se mi ne. kje je gladina. Utapljam se. Ni besed, ki bi lahko opisale te neznanske muke, ko mi voda nepopustljivo, kot lahko le narava, sili v usta, v notice in mi ob vsakem trenutku šibkosti brez milosti polni grlo in pljuča.

Glavo mi bo vsak hip razgnalo od nevzdržnega pritiska, gladina pa je tako daleč, neznano kje – kilometri so med mano in življenjem. Upanje izgubljam, pa vendar se preprosto ne morem negative boriti; vem, da možnosti rešitev več ni – konec je z mano – pa me navkljub vsemu moja človeška narava sili v nesmiseln boj za preživetje. In ravno to je tisto najhujše – nezmožnost prepustiti se usodi in sprejeti objema vode, odrešenja. Zdaj vem.

Ko se prepustim smrtonosnemu toku, zavestno odprem usta in dovolim vodi, da mi zalije notranjost – tedaj občutim resnično spokojnost. Sprijaznim se s smrtjo in uzrem nesmisel upiranja neizbežnemu.


Sedaj lahko pomirjen zaprem oči in sprejmem smrt odprtih rok.


*b* se nadaljuje *b*
____________
Evo, zdaj pride samo se epilog da resimo tale cliffhanger.
Komentarji so kot zmeraj dobrodosli:)