Začela sem jokati, ne vem zakaj, vendar sem. Naenkrat sem zaslišala znani glas za seboj: "Si vredu? Slišal sem, da si izgubila, boš pa naslednjič zmagala," je dejal David naš hlevar. "Ti sploh ne razumeš! Takšna je, nikoli se ne bo sprijaznila, če izgubim!" sem nadrla Davida. Vem, da ne bi smela, vendar sem bila preveč jezna, da bi se lahko zadržala. To, da sem ga nadrla je bila velika napaka, saj mi je bil David že od nekdaj všeč, zdaj me pa ne bo imel več rad niti kot prijateljico, on namreč hitro zameri ljudem.
Bila sem še bolj jezna in žalostna hkrati, da sem stekla iz hleva in se pognala proti izhodu iz našega posestva. Tekla sem po makedamu ob katerem je bil drevored. Ustavila se nisem dokler nisem zaslišala glasnega hrzanja.
Zagledala sem našega soseda, ki je poskušal meni neznanemu konju natakniti uzdo, vendar se je konj upiral. Sosed je bil jezen, zamahnil je z bičem in s tem dodatno prestrašil konja. Ta je začel galopirati po po posestvi, tako hitro, da ga sploh nisem opazila, dokler ni začel teči proti meni.
Šele zdaj sem opazila, da je frizijec, kakršnega naš sosed še ni imel. Še kar je galopiral, morala sem ukrepati, drugače bi se lahko še poškodoval, stekla sem do oboka, ki je vodil na sosedovo posest ter se postavila tako, da ni mogel pobegniti. Mislila sem, da se bo ustavil, pa je še kar tekel in prisel do mene, dvignila sem roke in ga z določenimi gibi pomirila ter mu prigovarjala: "Priden, šššš, vse je vredu, tako ja, priden." Pobožala sem ga po gobčku ter ga s tem pohvalila, medtem je sosed že prišel in dejal: " Hvala, zdaj pa pojdi, bom že sam uredil." "Ni problema. Kako mu je ime?" sem še vprašala. "Nima imena," je odgovoril sosed ter odšel. Zamislila sem se, kako tak konj nima imena.
Domov sem se vrnila pozno zvečer, ko je bilo temno. Mami je očitno že spala, zato sem se tiho odplazila mimo vrat njene spalnice, da se ne bi zbudila in me še enkrat nadrla.
Nisem mogla zaspati, zato sem še dolgo razmišljala o frizijecu.