Ko še enkrat preberem pismo, ga vtaknem v žep. Za sabo zaslišim tihe korake. Vsa se tresem, a pogled uperim nazaj in k meni stopa postava. Stopim korak nazaj, a komaj ulovim ravnotežje, saj se spotaknem ob kamen. Postava še vedno hodi.
''Isabel. Si to ti?'' šepne postava. Glas odmeva pa vsej votlini.
''Sem, a kdo si ti?'' jo vprašam.
''Sem Elias. Tvoj zaveznik, ščitim te. Že od rojstva.''
''Ampak, ali veš, kdo mi pušča sporočila?'' ga vprašam.
''Ne, tudi jaz jih dobivam.''
''Torej to pomeni, da nisem edina. Tudi ti moraš poiskati mojo babico in še nekoga,'' mu povem.
''Ampak to je moja babica.''
''Ne ni mogoče…''
''V sorodu sva si,'' rečeva isto časno.
''Koliko si pa star? Jaz sem trinajst let.''
''Petindvajset,'' naredi rahel premor. ''Ko si se rodila sem bil star 12 let. Dobil sem darilo- moč, da te ščitim.''
''Zanimivo,'' mu povem. ''Si že prebral to pismo?''
''Ne, saj si me že ti prehitela. Ampak ali bova sodelovala in ju skupaj poiskala?''
Kaj pa naj zdaj odgovorim? strah me je, da se mi samo laže in, da me hoče zvabiti v past. Mirno mu odvrnem.
''Ne vem, če lahko. Ne moram ti kar takoj zaupati in verjeti, komaj spoznala sva se. Lahko, da me ti želiš le zvabiti v past.
Ko mu to povem, me pogleda naravnost v oči. V njegovem pogledu ni nobene jeze, samo mirnost in potrpežljivost
»Isabel, razumem te. Tudi jaz bi bil previden. Ne poznam te, ti pa ne poznaš mene. Toda prisežem ti, da sem na tvoji strani. Želim ti pomagati,« reče počasi, s tihim glasom.
Za trenutek samo stojiva tam. Srce mi bije kot noro, a v njegovih besedah in tonu čutim nekaj… iskrenega. Ne vem zakaj, ampak čutim, da govori resnico.
''Prav,'' izdihnem. ''Zaupala ti bom.''
Rahlo se nasmehne, kot da mu pade kamen od srca.
»Skupaj bova močnejša, Isabel. Skupaj bova našla resnico.«
Pismo prebere še enkrat, nato pa nekaj časa le strmiva vanj. Ko pa preberem poved, ki se glasi takole- Spomni se – Vse oči, ki zrejo vate, niso prijateljske. – pa se mi kri požene po žilah. Pogledam Eliasa, ki zavzeto bere pismo.
''Mislim, da morava nekako poiskati nov namig,'' mi pove. ''Najbolje bo, da se kar odpraviva iz votline.''
Zavzeto, a s skrbjo mu pokimam, nato se odpraviva ven.