V jedilnici je nastala panika, vedno več jih je začelo kričati in to ne škrati. Tiste, ki so kričale so bile vile, iz njih so se razprostirali mučni kriki in nekaj vil je začelo ponavljati iste besede '*i*kírath ven’thála*i*'. Zdelo se mi je kot, da jih je nekaj obsedlo, nekaj temačnega, grozljivega. Nekatere so se skušale upreti in začele kričati na vso moč, ker se niso imele pod nadzorom so njihove moči postale nevarne. Po prostoru so začele švigati ledene strele, snežinke, hladni vetrovi...
Kljub očitni prevladi vil, ki so bile obsedene so tu vseeno bile tiste, ki so se temu uprle, nekaterim pa celo ni bilo nič. Neka vila je prišla do nas in nam povedala, da tu ni več varno in naj odidemo v sobe.

Jaz pa nisem želela oditi, ker smo me na nek način vedele kaj se bo zgodilo pa vseeno nismo nič naredile. Počutila sem se krivo, saj se nebi smele bati in bi morale odpreti tisto kuverto ali pa ustaviti tistega vilinca. Saj res imamo kuverto! 'Moram poiskati Noel.' Mi je razbijalo v glavi. Ko so vsi hiteli v svoje sobe sem se jaz na pol poti obrnila in začela teči nazaj proti jedilnici.

Noel ve kaj je vilinec rekel, ve kaj piše na kuverti in posledično verjetno ve tudi kaj piše v njej! Enostavno morala sem jo najti, čeprav se mi je dozdevalo, da je ne bom. Ko smo jo vprašale kaj je povedal je postala cela bleda in nam ni odgovarjala, zdelo se mi je, da bo vsak čas bruhala. Potem pa, ko smo vsi ostali odšli iz jedilnice je ona...

Zaletela sem se v nekoga, ko sem dirjala nazaj. "Oprosti!" sem se zadrla, ko sem že zdirjala mimo. Še enkrat sem pogledala, če me je slišala in takrat sem videla, da je že začela tekati za mano. Zdaj sem jo pa prepoznala bila je Tinsel, z njo sva skupaj odkrili svoje vloge. Ne vem zakaj je tekla za mano ampak je nisem imela časa vprašati, zato sem samo tekla naprej, a zdaj vsaj ne sama.

Vedno bližje kot sva bili jedilnici, vedno več hrupa sva slišali. Slišalo se je kot, da so se vile med sabo borile. To sem si poskušala izbiti iz glave in se fokusirati na besede, ki so jih izgovarjale. Zdelo se mi je, da sem jih že nekje slišala. Malo vilinščine sem pa ja razumela, saj, ko sem bila majhna mi je Mama brala vilinske knjige. *i*Kírath ven’thála*i* to sem že slišala zagotovo. Vem, da *i*ven*i* pomeni, bo, da se bo nekaj zgodilo. Oh, kaj če... Ne, niso mogle tega govoriti, ampak... Ne, zagotovo.

S Tinsel sva pritekli do vrat, ki so bila trdo zaprta in pred njimi velike ledene puščice, ki jih ni bilo mogoče zlomiti. "Zakaj sva tukaj???!" Se je zadrla name, ko sem ji končno dovolila, da zadiha. Obe sva bili strašno utrujeni od teka in to vse zaradi mene. Super zdaj sem še njo spravila v to.
"Za tebe ne vem, ampak jaz moram poiskati nekoga."
"Nisi resna!" Joj saj ji ni bilo treba iti zraven sama se je odločila, da bo šla, zdaj pa se nekaj dere na mene.
"Ni ti bilo treba teči za mano veš, in ja kar precej resna sem glede tega. Nimaš pojma kaj se dogaja!"
"Ali si vedela, da se bo to zgodilo?!"

Res nisem imela časa za vprašanja, zato sem ji samo rekla, da naj bo tiho ali pa naj gre nazaj. Hvala Božičku je utihnila in začela sem iskati Noel. Pogledala sem vsepovsod okoli jedilnice in še v veliki dvorani, ko me je nenadoma nekdo prijel za nogo. "Aaaaaaaa!"
Pogledala sem na tla za vogal in tam je sedela Noel. "Kaj si nora?!"
Ko sem jo še enkrat pogledala, sem si želela, da je nebi nadrla. Imela je podplute oči od jokanja, po obrazu je bila cela črna od maskare in v rokah je trdno držala pismo. "O-oprosti nis-sem vedela kaj naj naredim."
Naslonila sem se na rdečo steno in se spustila na tla zraven nje. Enako je naredila tudi Tinsel, ki ni bila več tako razburjena kot prej.

"Kaj je narobe?" Sva jo obe hkrati vprašale z pomirjevalnim glasom. Zazrla se mi je v oči in v njenem pogledu sem zaznala strah in obup. Nekaj je vedela, pa mi ni hotela povedati. "Povej vse Noel! Vse kar je povedal vilinec, kaj piše na kuverti in v njej in kaj so govorile tiste vile takoj!"
Tinsel me je grdo pogledala češ da kaj sem tako nesramna, ampak, če bi ona le vedela kaj vse vemo me, me nebi več tako grdo gledala. Noel pa je globoko vzdihnila in nama začela razlagati.
"Veš najprej nisem bila prepričana, če sem ga prav razumela, ampak zdaj sem. Povedal nam je prerokbo, ki je zapisana v knjigi Temna preteklost vil in vilincev." Za njo sem že slišala, zaprta je v varovanem oddelku knjižnice na posebni polici, ki jo najde samo tisti, ki jo potrebuje za dober namen.
"Prerokba gre nekako takole. Rdeča bo padla na snežna polja,
ko se bodo vile dvignile brez sence.
Njihov hlad bo iskal žrtve,
njihove oči bodo škrlatno žarele
in škratje bodo prvi, ki tema našla jih bo."

Po hrbtenici me je spreletel srh in v glavi se mi je začelo vrteti. Rdeča bo padla na snežna polja... škratje bodo prvi, ki tema našla jih bo. Ob teh besedah sem se končno zavedala kaj so ostale vile prej govorile in postalo mi je še bolj slabo. Tinsel je to opazila in mi hitro dala magično tableto proti slabosti. Ne vem zakaj jih je nosila sabo ampak bila sem ji hvaležna.