Po par sekundah pritečemo do prvih over. Element magije. Moj elemnt. Element, ki naj bi prevaral tvoj um in izpoljnjeval nemogoče.
Kljub strašni situaciji se nasmehnem. Pred nami se pojavi velika pošast. Podrobno jo opazujem dokler ne najdem tistega kar sem iskala. Verige okoli vratu in oblačila pošasti se pri ramah nesmiselno zlivajo zato zavpijem ostalim. “Samo ILUZIJA je! Gremo naprej!” Ostali pokimajo, nato brez zadržkov stečemo v iluzijo.
Upam da se ne motim.
Oddihnem si. Za nami je le še meglica. Trudoma se prebijemo še skozi zadnje ovire.
Zdaj je na vrsti Lenan. Območje zraka. Vse se gre o eleganci in hitrosti.
Zrakonoska nam pomigne naj ji sledimo, ter elegantno švigne mimo ovir. Nerodno sledim, vendar najdem ritem ter dohitim njen tempo. Tudi neznanka,ki se nam je pridružila, se je podobno kot Lenan zlila z zrakom. Navsezadnje je državna prvakinja.
Voda. Nepredvidljivost in zvestoba.
Zaskrbljeno ugotovim da nimamo nobene nimfe, a pomiri me Lenan ki nam pogumno pokima. Ker še vedno ni dovoljena uporaba elementov, se moramo najti v hitrosti in moči.
“AGH!” Za sobo zaslišim glas, katerega sem slišala prineznanki. Njena noga je zataknjena za oviro pri kateri bi bila potrebna nekogaršnjeva pomoč. Moja pomoč. Točno tega sem se bala.
Izbrati bom morala.
Voda je o zvestobi, a lahko ostanem zvesta svoji ekipi. Ali sem lahko zvesta ostalim trem, namesto punci ki me leže roti za pomoč?
Za sekundo ujamem Lenanin zaskrbljen pogled. Čeprav se ne poznava dolgo, spoznam, da sem se nanjo zanašala veliko bolj kot se zavedam.
“Oprosti.” Šepnem padli punci.
Prezrem njen obupan pogled in stečem za ostalimi. Krivda me žre od znotraj, prav tako njeno strmenje.
Toda vem da moram naprej. Že vse življenje čakam na to.
Preden se zavem smo že v drugem območju.
Narava. Mir in sožitje.
Tudi nobenega kamija nimamo (naravonosca). Že spet se bomo morali znajti na naših spretnostih.
Podamo se v džunglo ovir in odbijamo vijalke in rastline, ki se nam poskušajo oviti okoli udov. Pred nas se spusti cvet, neonsko oranžne barve. Cvetovi se počasi začnjejo odpirati, vsi pričakujemo najhujše. “Ne dihajte!” Zyx zavpije. Plinska cvetnica. En dih te popolnoma onesposobi.
Ker niti orožje ni bilo dovoljeno, smo se izmuznili mimo ter se izognili ostalim grožnjam območja.
Odgrnemo zadnji šop listja in odkrijemo naslednji odsek.
Ogenj. Neobvladljiv in poraben.
Vsi se obrnemo proti Liamu in brez pomisleka stečemo za njim. Naenkrat se znajdemo v vročem peklu z ognjenimi zidovi. Vroč zrak nam žge kožo, in nas duši.
Up mi ponovno prebudi hladna roka, s katero me Lenan spodbude. Pokaže mi naj zadržujem zrak, čeprav na njenem obrazu vidim grozo. Ona je najbolj odvisna od zraka med nami.
Vročino prereže Liamov žvižg, in nas spomni na odštevajoče sekunde na uri. Ognjenosec pokaže na odprtino v ognju in željni zrakaskoraj skočimo skoznjo. Preden pa uspem stopiti naprej me za obleko potegne roka.
Osuplo pogledam in za seboj vidim Liamov obraz. Ali me res misli izdati? Udarim ga po ličnici, preden pride do besede. V očeh zagledam besen ogenj, a hitro zamre, zato sledim njegovemu pogledu. Zdaj vem zakaj me je ustavil, zato mu zamrmam nekaj v opravičilo.
Skozi plamene se svetlika lava. Liam mi je rešil življenje.
“Ne glej tako presenečeno.” Pove preden me potegne za seboj po vročih kamnitih ploščah, ki prekrivajo lavo. Previdno skačemo preko oslabelih plošč.
Končno pridemo do dežele duhov. Podzemlje. Mirno in tiho.
Tokrat vodi Zyx. Prvo povelje je ukazal brez besed, ko si je pritisnil kazalec ob ustnice češ naj bomo tiho. Neslišno smo mu sledili, vse je bilo v neslišnih korakih. Še vedno nismo upočasnili, čas je še kar tekel.
S kotičkom očesa, opazim modrikasto svetlobo oziroma more, ki prebivajo tukaj.
Po hrbtu me zmrazi ko mi na uho dahne hladen šepet. Zvoki so nerazumljivi, a vendar dovolj da me pretresejo. Pohitim do Lenan, ter jo primem za roko, da bi se spomnila živega sveta. Ob dotike se zdrzne, nato pa me hvaležno pogleda in se me še močneje oklene. Njene roke so hladne, toda toplejše od zraka.
Hitimo čez opustošeno deželo, dihamo pa mirno, da smo v skladu z lastnostmi podzemlja. Skoraj se ne zavem minulega časa, dokler ne pridemo na cilj.
Oddahnem si in veselo vzklinem. Tudi publika, ter ostali iz ekipe navdušeno vpijejo in ploskajo.
Pogledam na čas, ki je nehal odštevati eno minute pred koncem. Prejšnjo ekipo smo prehiteli za kar pol minute.
Takrat se tudi zavem bolečine v mišicah. Skoraj deset minut teka me je izmučilo, še bolj pa misel da je to šele začetek.
Takrat se tudi zavem, da se še kar oklepam Lenanine roke. Ujamem njen pogled ter se obrnem, da bi zakrila rdečico.
Moj odgovor:

Svetovalnica
Obvestila
DODATNE UGODNOSTI ZA NAROČNIKE
Naročniki revije Pil, pozor!
Na Pilovi spletni strani imate naročniki revije posebne ugodnosti. V klepetalnici lahko z drugimi naročniki klepetate v ločeni sobi klepetalnice, ustvarjate teste v Galaksiji testov ter na vseh forumih objavljate fotografije in risbe.
Vse, kar potrebujete za aktivacijo ugodnosti, je naročniška številka.
Naročniško številko dobiš na e-poštni naslov, ki si ga vpisal/a na naročilnico. Dostop do dodatnih vsebin za naročnike lahko aktiviraš tudi tako, da vpišeš ime in priimek plačnika naročnine (to je najverjetneje eden od staršev oz. skrbnikov). Če številke nikakor ne najdeš, piši na revije@mladinska-knjiga.si in ti bomo pomagali.
Kam vneseš naročniško številko? Klikni desno zgoraj na svoj vzdevek in izberi “Dostop za naročnike” ali pojdi direktno na povezavo https://www.pil.si/mojprofil/aktivacija.