Najprej: če koga zanima, Miha je moj brat, Roman je moj sošolec in nimam očeta, Sofija je soseda in dogodki so resnični. Mogoče se tako ne zdi, a naj povem, da je moje življenje ena cela velika zmeda!

*b*2. poglavje: VPRAŠANJA BREZ ODGOVORA*b*

Ko pridem iz sobe, od spodaj zaslišim babico in Mihata. Prav previdno se odpravim do kopalnice, da bi si umil zobe. Previdno in počasi odprem omarico in iz nje še bolj previdno vzamem zobno ščetko in pasto. Zaslišim korake, ki prihajajo po stopnicah navzgor. V kuhinji slišim le mamo in babico, torej je to lahko le ena oseba: Miha! Naenkrat se prikaže med vrati in me pogleda. Naravnost v oči! Kri v žilah mi je kar zamrznila! Za trenutek se nisem mogel premakniti, a to mi ni pomagalo, saj me je v naslednjem zalil pljusk vode. Ampak ne kakršne koli vode, pač pa pljusk res neznosno mrzle vode! Moja majica je čisto mokra in začne me zebsti. Bratec se mi zasmeji, jaz pa ves jezen pritečem v kuhinjo in malce mi gre tudi na jok. Zadržim se. *i*Ne bom se jokal! Ne bom se jokal!*i* pomislim. Mama me začudeno pogleda in babica še bolj. Zamomljam nekaj podobnega temu:»Mihamejepolilzvodo.« A mama me verjetno ne sliši, saj reče le:»Kaj si pa počel!? Pojdi se preobleč.« Potrto se odpravim v sobo. Tedaj za sabo zaslišim smejanje. *i*Miha!!*i* obrnem se in stečem za njim. Ne morem ga ujeti, moj zmešani bratec pa v tem še uživa! Zdrvi mimo mizice in z nje pade električni šilček (ne sprašuj zakaj je bil tam, ker ne vem!) in se raztrešči na tleh. Mama zakliče:»Kaj se je razbilo!?« Začnem pobirati baterije po tleh in hitro odgovorim:» Nič!« Odgovor je precej hiter in preprost zato ne verjamem, da bi mama nasedla.
~•~
Našel sem že tri baterije, rabim še eno, da lahko zbežim preden mama ugotovi, da se še nisem preoblekel in, da sva se z Mihatom lovila. Kot zanalašč pride točno ona in me vpraša:»Se še nisi preoblekel? In zakaj po tleh pobiraš baterije?« Ne odgovorim. Tako se ponavadi rešim. »Zakaj moraš vedno kaj narediti.« vpraša. »Ali uničiš nekaj svojega, ali pa kaj tujega.« je mama zaključila stavek in odšla. Ne vem zakaj, a to me je prizadelo. Čeprav sem fant, sem prvikrat začutil potrebo po nekom, ki bi mi pomagal, me razumel. Prijatelja. Ampak ga nimam. No mislim, saj se družim v tistih fantovskih grupah in to, ampak mislim, da me nihče od njih zares ne mara. Spet sem pomislil, da sem luzer in šlo mi je na jok. Ampak zakaj? Fant sem. Fantje ne jokajo.
~•~
Kmalu smo vsi pripravljeni za odhod in spomnim se kako vedno jaz nosim košaro. »Ali lahko jaz nosim košaro?« vprašam. Babica me postrani pogleda in mi jo, kot, da sem strupen, izroči. *i*Zakaj me je tako gledala? Je kaj narobe? Sem naredil *b*jaz*b* kaj narobe? Spet razmišljam! Lahko bi že nehal s tem enkrat! To je debilno! ... Luzersko!... Zakaj moram biti tako drugačen!? Nehaj biti drugačen! Nehaj!*i*


Tema... in tišina... temšina... nekaj sem naredil narobe. Ampak kaj? Sem kaj narobe pomislil?


Zakaj je tako težko biti fant!?