»Ivy?«
Moje kratko ime je odmevalo po dvorcu. Moja družina je bila bogata, z mano pa je ravnalo kot s...psom bi bil premil izraz. Mislili so, da sem čarovnica. Za vse popolave, vremenske pojave in nezgode sem bila kriva jaz. Kdo pa drug...Zavila sem z očmi, in prijela očetov nalivnik, vzela list in se lotila pisanja opravičila za gospo Finn, ki sem ji poškodovala hrbtenico, ko sem jo pozdravila.
»Oprostite gospa Finn!
Žal mi je, ker sem vam poškodovala hrbtenico, ko sem vam rekla dober dan. Upam, da čimprej okrevate.
Lep pozdrav,
I.W«
Najraje bi pismo zalučala v steno in polomila očetov nalivnik. Zakaj sem vedno JAZ kriva? Samo zato, ker bom umrla naslednji teden? Me radi mučijo ali kaj?
»IVY!«
»Ja, oči prihajam.«
Najbrž spet kakšen obisk zasebnega učitelja, ki bo odšel po petnajstih minutah, češ da sem nemogoča. Učiteljiski rekord hitrega odhoda je pet minut stanja na mestu, rekord za najdaljši obstoječi čas zraven mene pa je bil ena ura. Vsi so mislili, da sem zaradi svojega časa rojstva prekleta. Rodila sem se namreč...
»Zadnji december ob polnoči ne pomeni NIČ!«
Oče se je spet drl. In povedal je moj čas rojstva. Zadrgetala sem. Vedno ko me je kdo opomnil kdaj sem rojena, mi je bilo grozno. Kot bi me priključil na električni stol, da te scvre. Edini človek, ki je mislil da sem še kar okej, je bil moj mlajši bratec Jacob.
»Ja, me potrebuješ?«
Prišla sem do očetovega kabineta in oprla vrata. Kor po pričakovanjih se je prišlek zdrznil in se začel tresti kot šiba na vodi. Zmajala sem z glavo in sedla na blazino zraven prišleka. Oče me je prestrelil s pogledom in nadaljeval pogovor.
»To, da bo zaradi svojega prekletsva umrla čez en teden, ne pomeni da ne rabi učenja!«
To predavanje sem slišala že ničkolikokrat. Moj rojstni datum je pomenil smrt natančno čez enajst let ob istem času. Novo leto je čez en teden, in takrat bom dopolnila enajst let. In za povrhu tudi umrla. Naslonila sem se nazaj in strmela v strop. Bogve kaj mi bo danes naprtila kuharica Sowa. Mogoče to, da nima banan? Malo sem se namsmehnila a mi je nasmeh zamrl.
»POTREBUJE UČENJE!«
»Nepotrebujem ga oče, ne razumeš da bom umrla že čez en teden? Do takrat se bom komaj naučila seštevati ulomke.«
Oče je presenečeno strmel vame. Najbrž zato, ker sem s prav zdolgočasenim glasom rekla, da bom umrla čez en teden. Mogoče se ni čisto spijaznil. Mogoče je bolj čustven, kot sem si mislila. Preiskovala sem očetov obraz in iskala trohico usmiljenja. Trohico čustva, ki upa da bom preživela.
»Prav. Kakor želiš. Pojdite zdaj stran!«
Oče je nagnal učitelja stran in ga šel pospremit do vrat.
»Počakaj me tu!«
Zaškrtal je z zobmi in izginil iz pisarne. Čudež, da me je sploh upal pustiti samo tu...Florijan je priskakal v pisarno in se hihital ko zmešan. Objel me je in mi začel kazati svoj noi avtomobilček. Z mamo se je vrnil iz nakupovalnega centra. Po otročje je začel čebljati, jaz pa sem mu nakazala naj utihne. Pobožala sem ga po laseh in ga dvignila s tal, ter položila v mehko blazino na kateri sem ležala jaz. On se je notri kar potopil, ni me več videl. Jaz pa sem odšla stran in odprla okno kabineta. Prijem in skok, pa sem bila zunaj na travi. Okno sem še zaprla in poiskala trto, ki se je razprostirala po desno strani naše hiše.
Lezla je namreč po steni našega dvorca in se blaženo sončila. Ko sem jo končno našla, sem nogi zataknila nanjo, se oprijela trdih palic, po katerih se je trta ovijala in splezala do najvišjega nadstropja. Do podstrešja. Tisto je bil moj mali raj. Tam je bilo največ sočnih grozdov, ki sem jih lahko trgala in jih jedla kolikor sem si jih zaželela. Tam mi nihče ni težil naj pridem dol, pomagam in pišem opravičila. Lahko sem samo sedela in čakala...
»Hoooojla!«
»Kaa..aj?!«
Neki moški v črnem suknjiču se je hihital in ploskal z roko ob roko. Ogledala sem si ga. Imel je črne, zloščene čevlje, črno pokrivalo, črne čase, črno haljo in črne rokavice. Kot bi gledal v samo temo. Ponesreči sem že pomislila, da sem k sebi priklicala živega hudiča.
»Jaz sem Albert Costarica. Upam, da sme našel pravo. Kdo si ti?«
Moški je govoril hitro in se hkrati smejal.
»Sem Ivy Wond«

Kot ste opazili, sem začela pisati novo zgodbo :smiley:. V naslednjem delu bom priložila slike, kako izgledajo junaki zgodbe. Če vam je bila zgodba všeč ne pozabite klikniti :heart: in komentirati :pencil:.
Pa seveda ostanite zdravi :grinning:.
Lp,
P1