1.

Zabolela me je. Resnica. Bolela je mnogo bolj od laži, v kateri sem živela do sedaj. Čeprav sem končno našala odgovor, ki sem ga iskala dolga leta, bi se rada vrnila v čas, ko ga še nisem poznala. Zdaj vem kdo sem, čeprav nočem vedeti.
To pojasni pooglede, ki sem jih deležna v šoli. Čudno spačene obraze z velikimi razprtimi očmi, ki skrivajo strah. Umikajo se, ko pridem blizu, pobegnejo, kot plahe srne pred medvedom. Nočejo mi zaupati, nočejo mi prisluhniti, sodijo me preden me spoznajo. Sploh mi ne dajo priložnosti. Vedno bom dekle, ki se ji umikajo v širokem loku. Vedno bom nekdo, pred katerim se je treba skriti.
Zato se jezim na svet, ker ja ravno meni namenil takšno usodo. A tega ne morem spremeniti. Ne morem spremeniti resnice, da sem hči morilca.

2.

Hitim, tečem čez ulice, ki se žalostno nastavljajo dežnim kaplam. Dež me sploh ne moti, ne opazim kako mi kaplje močijo lase. Le drvim in v mislih preklinjam pokvarjeno budilko, ki me ni zbudila. Stečem čez cesto in preskočim lužo. Nato pospešim korak, ne meneč se za dež ali hlad tega turobnega jutra.
Prihitim, do sive stavbe, ki jo še predobro poznam. Za sivimi zidovi skriva klopi, v katerih že tako dolgo sedim. Hodnike, na katerih posedam. Posedam sama, zaradi odgovora, ki ga zdaj poznam.
Zavzdihnem, se zberem in se spomnim, zakaj sem tako hitela. V šolo zamujam! Poškilim na uro, 8:04. Štiri minute prepozna sem!
Namenim se proti vhodu. V svojih mislih, že slišim kričanje, ki sem si ga prislužila. Zmerjanje z lenuhinjo, zaspanko, zamudnico. Vidim jezni obraz učiteljice in prestrašene poglede sošolcev, ki me motrijo, ko stopam v razred.
Zaslišim ga, prebudi me iz mojih misli. Krik. Kot konica noža prereže tišino, tega deževnega jutra. Krik čiste groze, obupa, strahu. V trenutku mi zaledeni kri v žilah, zastane mi dih, utrpnem. Poslušam grozlij krik, ki se vije iz naše šole, jok, ki odmeva po hodnikih.
Ne morem več stati pri miru. Splazim se v avlo, da bi poiskala tistega, ki tako strahotno kriči. Zavijem okrog vogala.
Ko zagledam grozljiv prizor, hočem le zbežati in se skriti. Zakričim glasno in prestrašeno, kot še nikdar v svojem življenju.To je Evelin, dekle, ki hodi v moj razred. Ali pa je hodila ...
Zdaj negibno leži na tleh šolskega hodnika. Nad njo pa stojim jaz. Pretresena. Prestrašena. Ne morem se niti premakniti, le strmim v Evelin pod mano. Slabo mi je, vrti se mi in čutim vročico.
Takrat zaslišim korake, nato vzdih, krik in grozno vprašanje: "Lucy! Kaj si ji storila!?" Ko zaslišim svoje ime dvignem pogled. Vame strmi 21 prestrašenih obrazov. Moj razred in učiteljica.
Hodnik se v trenutku napolni z učenci, učitelji, osebjem, celo ravnatelj je prisoten, vsi pa v grozi strmijo naravnost vame. Globoko diham in se trudim reči kaj v mojo obrambo. "Nisem bila jaz!" naposled vzkliknem. Glas se mi trese in zagotovo ne zvenim prepričljivo. Učiteljica me ocenjajoče premeri. Zdi se mi da me njen pogled prevrta in da ve vse, česar nisem nikomur povedala. Nato nam pomigne, naj zapustimo šolo.
Kmalu sama sedim pod kostanjem, ki s svojimi mogočnimi vejami skriva prestrašene poglede sošolcem. Jočem. Tako kot vsi, ki smo zbrani na šolskem dvorišču. Od objokanih obrazov se odbija modro - rdeča svetloba. Slišim sirene. V zraku čutim napetost in strah.
Najbolj grozno pa je, da za to krivijo mene. Nič nisem storila narobe, le ob napačnem času sem se znašla na napačnem kraju. Vsi so prepričani, da sem takšna kot moj oče, morilka! Beseda mi odmeva v glavi, težka je in strašna. Nočem, da me kdor koli krivi za umor. Nočem sejati strahu ali povzročati joka. Nočem, da sem takšna kot oče.
Zato mi ostane le še ena možnost, če nočem, da me krivijo moram poiskati resničnega storilca.

Se nadaljuje ...
......................................................................................................
*b*Posvečam moji sestri in sestrični (Karla:blue_heart:), ki je zgodbo prebrala prva.*b*
Evo, upam, da je blo okej. Lahko komentirate, vesela bom, tako pohval, kot tudi kritik<3 Hvala če ste prebrali<3:kissing_heart:

LEPO SE IMEJTEEE<3:kissing_heart::hugging: