Danes…
Senca nad menoj je bil grof Drakula, ki me je odpeljal v svojo graščino, ter postal moj skrbnik. Od takrat sem imela nekaj težav z obsedenostjo s krvjo, a sem zato dobivala tablete ki so mi obsedenost oblažili. A danes me je Vlad poklical v dvorano, kjer mi je rekel: »Rose, kmalu boš morala zapustiti dvor in oditi na akademijo.« »Kaj bom hodila na akademijo za ljudi, stric?« Sem vprašala razočarano. »Ne. Hodila boš na akademijo za mistiko in magijo. Z ljudmi bi imela preveč težav. Slaba novica pa je, da boš tam edina vampirka,« je rekel. Nad slabo novico sem bila preveč razočarana. Cel dan sem bila nato zaprta v sobi in pakirala. No… vsaj tako je mislil stric. Ko je bila prtljaga v desetih minutah že pripravljena, sem preostanek dneva zrla skozi okno. Tako sem strmela še pozno v noč. Kako bom sploh našla prijatelje, če mi nobeden ne bo enak. Potočila sem nekaj solza, ter jih nakapljala v stekleničko, saj so (če ne veste) vampirjeve solze zdravilne (za razliko od zob). Ko se je sonce zbudilo izza gora, je bilo jutro precej podobno jutru ko sem postala vampir. Nato sva se s stricem spremenila v netopirja vzela prtljago in odletela stran od gradu. Občutek sem imela kot, da ga vidim zadnjič. Zrla sem čez ramo, dokler ga nisem izgubila izpred oči. Letela sva vsaj tri, če ne že štiri ure. In nato sva končno prišla do akademije, kjer me je stric pustil samo. Začela sem jokati. »Zdravo. Kako ti je ime?« je vprašal nekdo za mano. Prenehala sem jokati in sem hlipaje povedala svoje ime. »Zakaj jočeš, Rose?« »Ker poleg mene ne bo drugega moje vrste.« »Tvoje vrste?« »Jaz sem vampir.« To je osebo za menoj kar preveč začudilo, saj sem čutila kako je zajel/a sapo. Takrat je oseba stopila pred mene in me prijela za roki. Bil je fant, ki je bil verjetno isto star kot jaz. Imel je prelepe rjave lase in črne oči. Prvič v življenju sem se zaljubila. Čutila sem kako zardevam. Občutek je bil kot v Hollywoodskem filmu. Še lepše. Nato me je fant pospremil v šolo.