Glasba: https://youtu.be/uLtWNwehQe8?feature=shared
Hvala vsem, ki so se prijavili za vlogo :)
*zelena*~~~~*zelena*
*b*Trenutno število oseb v klepetalnici: 2 *b*
*b*SWS_lover se je pridružil/-a pogovoru, MišMaš12 se je pridružil/-a pogovoru*b*

Sedim pri svoji pisalni mizi, in razmišljam kaj naj počnem. Na tablici pred mano imam odprto svojo zgodbo, a nisem razpoložena za pisanje. Naenkrat me prešine. Večer je, okoli devet zvečer, popolna ura da grem v klepetalnico. Tako grem na brskalnik, in si na pilu poiščem klepetalnico.
Odprem nov zavihek, in na Youtubu poiščem isto pesem, ki sem jo ta teden tolikokrat poslušala med klepeti. Nastavim si na loop, tako mi ne bo treba skrbeti, da me vrže ven iz klepeta, če jo bom rabila dati od začetka.
Nato grem nazaj na pil.
V klepetalnici sta Kavica in Yana10, ozadje je pa temačno, kot ponavadi je ob večernih urah. Sodeč po tem, da ni nobene odprte sobe, in ne vidim sporočil v preddverju, imata privat pogovor.
Kliknem na gumb ‘vstopi’ in že sem v klepetalnici. Že začnem pisati sporočilo, a me vrže ven. *i*To je pa čudno.*i*Prst se mi pogrezne v ekran kot bi bil živi pesek. Poskušam ga zvleči ven, a ne gre. Z vso silo potegnem proti sebi. Tablica se zamaje, in ko z drugo roko sežem naprej, da mi ne pade, se mi prsti pogreznijo notri. Neka sila mojo glavo potiska proti ekranu. Srce mi začne nabijati, ko se v paniki poskušam oddaljiti od zaslona, a ne gre. Nato me potegne notri.

Sedim v temnem prostoru, ki nima oken, vrat, ali sten. V ušesa mi še vedno igra glasba, ki sem si jo nastavila, čeprav ne nosim slušalk. Dvignem glavo in pogledam navzgor. Sama črnina, na kateri so razpršene neštete medle lučke, podobne majhnim zvezdam. Kot bi stala na neki ploščadi in lebdela sredi vesolja. Kljub medli luči vseeno vidim.
Na tleh nedaleč od mene sedita dve punci, obe rjavolasi, in precej zmedeni, kakor lahko opazim. Zgledata precej mlajši od mene, punci na desni prisodim trinajst let, tisti na levi pa enajst ali dvanajst. Telo obeh obdaja zelen sij, ki se na njuni levi prelevi v modro, na desni pa v roza. Opazim, da je iste barve kot pri pilovcih, ki imajo vkljopljeno naročniško številko. Takrat nad njunimi glavami vidim uporabniški imeni: ‘Kavica’, in ‘Yana10’

“Kavica?”
Punca na desni me pogleda, in takoj jo prepoznam. Isti obraz kot na sliki, ki jo je poslala v viber skupini.
“SWS, kje smo?” Vpraša nazaj. Glasba, ki mi je do zdaj nabijala v ušeša, se ustavi.
“Ne vem. V klepetalnici verjetno.” Rečem, čeprav še sama ne vem točno.
“Tole že ni klepetalnica.”
“Ne, ne tako,” rečem, in razmišljam kako naj jima razložim svojo misel. “To ni tista klepetalnica v kateri se pogovarjamo, ampak nekakšna fizična manfestacija klepetalnice, ki v resničnem življenju ne obstaja.”
“Če ne obstaja, kako smo notri?” Takoj ko preneha govoriti, se glasba spet začne predvajati. Glede na to, da je nobena še ni omenila, sklepam, da jo slišim samo jaz.
Skomignem. Tole s klepetalnico je bila samo teorija. V resnici ne vem kje smo, niti kako bomo ven prišle, ali, če se to sploh da.

“SWS,” začne Yana, “zakaj ti nad glavo v tistih notah nekaj piše?”
“Kaj pa piše?” Vprašam, in na tihem upam, da ni besedilo pesmi, čeprav ne vem, kaj bi bilo huje, besedilo ali naslov.
“My Darkest Days, in…raje ne rečem.”
*i*To je pa super,*i* sarkastično pomislim. *i*Vsi vejo kaj poslušam.*i*
“Ojj,” reče neznan dekliški glas.
“Kdo je bil to?” reče Yana, in se razgleduje naokoli, očitno poskuša ugotiviti iz katere smeri je prišel glas. Kar je, milo rečeno, zelo težko, kajti tega ni možno določiti.
Kar naenkrat se med nami pojavi še nekdo. Suha punca s kratkmi umazano blond lasmi, oblečena v široke kavbojke, in majico s kratkimi rokavi. Obdaja jo isti raznobarvi sij, kot Kavico in Yano. Nad njeno glavo je uporabniško ime: MišMaš12
“Kje smo?” Zmedeno vpraša.
“Bili sve v klepetalnici, ko je pa SWS prišla not…” Začne Yana.
“Kaj jaz? Nisem vaju jaz povlekla sem not,” rečem, mogoče celo preveč agresivno.
“Ej ej, umirimo se,” reče Miš. “Že tko ne vem kje smo, ne rabimo se še kregati.”
“Gremo se pogovarjat,” predlagam.
Kavica in Yana gresta nekaj metrov stran. Najbrž, da bi imele privat pogovor. Usedem se na tla poleg Miš. Od bilzu uspem videti, da ima sivo modre oči. Njen obraz za trenutek zamenja sivina. Za sekundo se prestrašim, a nato pomislim, da je verjetno tako, ker ne vem njenega točnega izgleda, in si jo lahko samo predstavljam.
“Zadnč sem smile razlagala o enih knjigah-“ začnem, a me prekine moker špljoc, kot bi nekdo sluz vrgel v steno. Na tleh poleg naju je kup treh srednje debelih knjig, točno tistih, o katerih sem hotela zdaj govoriti. Okoli njih (in celo na njih) pa je modrikasta sluz. Poberem jih, in obrišem hladno sluz iz njih. Začuda so vse knjige suhe.
“SWS, poglej gor!” Vzklikne MišMaš.
Iz “stropa” počasi padajo tiste lučke, ki so od daleč bile podobne zvezdam. Izgledajo kot modri mehurčki, veliki so pa kot avtomobilska guma.