Zmenili so se, da se ob točno 0.00 dobijo pred Klarino hišo in potem skupaj gredo do dvorca.
Klara se je sicer tega veselila, saj bi mogoče kaj opazili, kar bi jim pomagalo, da najdejo Aleksa. Ampak klub temu je še vedno imela preveč skrbi.
Pri kosilu je tiho sedela za mizo in strmela v njoke, vase pa je spravila le nekaj drobtinic.
Njena mama jo je hotela večkrat vprašati, kaj je narobe, ampak Klara je vedno rekla, da je vse vredu, mama pa se je nazadnje mirila s tem, da je Klara pač v najstniških letih in se otroci v puberteti včasih pač tako obnašajo. Čeprav se je za trenutek vprašala, ali je ona tudi bila taka?
Ampak Klara je odšla iz mize in pri tem dokaj veselo rekla:
“Lahko noč!”, in tako si je mama mislila:
‘No, saj ni nič narobe z njo, je spet vesela’
Klara pa celo noč ni mogla spati in je zato do pol noči bedela in gledala v temen strop.

Na njenih vratih je potrkalo. In še enkrat.
Klara se je prebudila. Kaj? Koliko je bila ura? O, ne! 0.12! Ampak kdo trka?
Dvignila se je iz postelje in odprla vrata. Pred njimi je stala Lana.
“Kaj pa tako dolgo počneš?”, jo je vprašala.
“Joj, po pomoti sem zaspala, res mi je žal”, se je opravičila, “ampak kako si prišla sploh noter?!”
Lana je rekla:
“Zadnjič, ko sem prišla k tebi domov sem videla, kje imate rezervne kluče in sem se tiho splazila noter. Mislila sem, da se je tebi tudi kaj zgodilo, tako kot Aleksu.”
Aleks. Da se mu je nekaj zgodilo. Spet so jo preplavile skrbi. Ampak vseeno se je odvlekla ven, z kančkom upanja, da ga bodo vendarle našli.

Se nadaljuje...

Krajši del, ampak zato bom verjetno jutri ali pojutrišnjem naredila nov del<33