Matic je bil tega vajen. Vedno sta ga tepli. Njegovi kriki so odmevali od stene do stene. Mama in Petra sta se mu smejali. "Bil je odločen slabič," je nekega dne rekla Petra. Z mamo sta ga ozmerjali...
* * *
Časje mineval itro in nekega dne je mama rekla : " Pojdi Petra ne oziraj se nazaj." In tako je tudi storila odšla je z nekaj poguma in z nekaj nesrpnosti. Ali jo bodo sprejeli? Bo dovolj dolga...

" Koga pa imamo zdajl tu? Aha ,aha Petra Plohl. Iz prabvega testa si veš. Le še potrudii se moraš. Odgovori mi na izključno vsako uprašanje. Torej:
- Koliko si stara?
-Koliko umorov si zagrešila?
- Kakšnih?
- Ali bi rada bila ena izmed nas?" je rekel najmogonejši se Umor - tao so ga klicali.
Petra je na vse odgovore odgovorila točno in ustrežljivo. Le pri zadnjem se ji je malce zatikalo.

"Torej zdaj je urejeno. Petra Plohl je ena izmed nas. No ne še čisto. Pridi do mene Petra. Da boš dobila znamenje moraš si ga prislužiti. Ni tako težko! Le očeta moraš ubiti. Za dokaz pa mi ga prinesi. Mrtvega. Izvoli tukaj je tvoje rezilo. No boš ali ne?" je rekel.

Pera je z doolgim premislekom rekla: NE! Nikoli. On je edini...

... Zgrabite jo! Noče bitiena izmed nas vseh. Petra je začutila udarce v treuh. Zaprli so jo v ječo. Mamo je slišala govoriti:" Ja seveda gospod. Pripeljala ga bom. Obljubim da bo dober."