Bila je jesen, tista prava, s sivim nebom in vonjem po mokrem listju. Ljubljana je bila odeta v meglico, ki se je počasi dvigala z Ljubljanice. Lara je stopala po tlakovanem mostu, zavita v dolg siv plašč, ko je zaznala znan vonj – nečesa iz preteklosti. Ni bil parfum, niti kava iz bližnje kavarne – bil je spomin.

Obrnila se je in ga zagledala. Mark. Prvič po sedmih letih. Stal je tam, z dežnikom v roki, lasmi, rahlo razmršenimi od vetra, in tistim istim pogledom – kot da bi te videl do dna duše. Ni rekla ničesar. Srce ji je divje razbijalo. On pa se je samo rahlo nasmehnil in rekel: “Lara.”

Spomnila se je poletja v Piran. Oba sta bila študenta, ona na likovni akademiji, on na filozofski fakulteti. Dolgi dnevi na plaži, smeh, pogovori do jutra. Prva prava ljubezen. Takšna, ki te spremeni. Skupaj sta bila skoraj tri leta. A življenje ni bilo nežno. On je odšel na izmenjavo v Pariz, ona je ostala. Sprva so si pisala vsak dan. Potem enkrat na teden. In nato je prišla tišina.

Razlogov nikoli ni zares razumela. Le neko jutro je prejela sporočilo: “Oprosti, ne morem več. Ljubim te, a ne zmorem.” Takrat je prvič začutila, kaj pomeni razbito srce.

“Ne morem verjeti, da si tukaj,” je končno izjavila. Sedela sta v tisti isti kavarni, kjer sta pred leti preživela ure in ure, ko sta sanjala o skupnem življenju v Toskani ali pa v kakšni podstrešni garsonjeri v Parizu.

Mark je pil črno kavo. Pogledal jo je in rekel: “Prišel sem nazaj. Ne samo v Ljubljano, tudi k tebi.”
Lara se je zasmejala – grenko, rahlo ironično: “Po sedmih letih? Zakaj zdaj?”

“Ker sem te vse te leta iskal v vsaki osebi, ki sem jo srečal. Ker sem bil idiot, ker sem pustil, da si šla. In ker sem spoznal, da si bila ti tista, ki me je znala ljubiti tako, kot si zaslužim, še preden sem jaz znal ljubiti sebe.

Dnevi so minevali, srečevala sta se. Dolgi sprehodi po mestu, večeri ob vinu, pogovori, ki so celili rane. Lara je čutila, da stara ljubezen ni izginila. Bila je tam – morda bolj zrela, tiha, a še vedno živa.

A zaupanje? To ni bilo enostavno. En večer mu je rekla: “Ljubezen ni dovolj, Mark. Tišina med nama je bolela bolj kot tvoj odhod.”
On je pokimal. “Ne pričakujem, da mi verjameš. Le, da mi daš priložnost, da pokažem, da sem drugačen.”

Nekega večera se je razbesnela nevihta. Lara je stala pod arkadami ob Ljubljanici, čakala, da se dež umiri. In potem je začutila roko na svoji. Mark. Ni govoril, le prijel jo je za roko in jo popeljal v dež.

Tekla sta, premočena do kože, smejala sta se kot nekoč. In potem jo je poljubil. Med kapljami dežja, med mimoidočimi, ki so hiteli mimo, sta bila le onadva – kot nekoč. Kot nikoli

Tri mesece kasneje je Lara pospravljala atelje. Na steni je visel nov portret – Mark, naslikan z nežnimi potezami in v toplih barvah. On je v kuhinji pripravljal zajtrk. Vsak dan ni bil popoln. Včasih sta se prepirala. Včasih molčala. A nekaj je bilo drugače.

Oba sta se odločila ljubiti – ne popolno, ampak zvesto. In vsak deževen dan, ko so kaplje padale na okno, se je Lara spomnila tistega večera. In se znova zaljubila – vanj, in v življenje, ki sta si ga izbrala.