hejj,iskreno upam, da to ni še en neuspel poiskus pisanja zgodbe haha, res se bom potrudla, da dokončam. Uglavnem ta zgodba je taka simple, govori o lajfu ene punce, u kerga pride en fant:kiss:. Uglavnem, več pa sami pogruntite. Če najdete kšno napako, prosim povejte, pa rada bi kšno kritiko.Vesela bom kšnega lajka, še bl pa komentarja. Vem, da ne pišem neki ful dobr, sam vaja dela mojstra hihi. Uživite ob branju:)
----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Sedim za svojo pisalno mizo in gledam skozi okno. Zunaj vidim le blok, poleg njega pa visok kostanj, ki je obsijan s soncem. Zamislim se. Čez slab se bo zame začel 1.letnik. Nisem popolnoma prepričana, ali želim v 1.letnik.

S stolom se odrinem od mize in vstanem. Odpravim se v dnevno sobo, kjer se vržem na kavč in pograbim telefon. Pogledam če je kakšno novo sporočilo in tako kot po navadi ne vidim ničesar novega razen nekaj brezveznih snapov. Odklenem svoj telefon in poiščem našo šolsko skupino, ki bo kmalu rapadla. Že nekaj dni nihče ni poslal sporočila, zato poiščem stare.

Medtem ko jih berem me spreleti nostalgija, vidim vse stare pogovore, ki so bili večino časa nesmiselni, a vseeno zabavni. Postalo mi je žal, da bolj redko odgovorim na sporočila in jih najpogosteje samo preberem.

Vse jih bom pogrešala. Ne glede na to, ali se s kom nisem dobro razumela, ali pa se preprosto nismo družili, jih ne bi spustila iz rok in se ločila. Včasih ni bilo najbolj idealno, a še težje se mi bo navaditi na srednjo šolo. Na nove ljudi, nove predmete, nove učitelje in novo okolje.

Oči se mi orosijo in na moj telefon pade solza. Ne, ne, ne, moja glava noče, da jokam. Že nekaj ljudi mi je reklo, da sem prevelika jokica. A nekdo ne. Bil je on. Lucas.

Nikoli mi ni rekel jokica, niti takrat ko sva šla narazen. Ne bom rekla, da ga nisem prebolela a včasih me zaboli, ko se zavem, da sem ga izpustila iz rok, ne glede na to da ni bil idealen fant. A za punco staro 13 let je bil vsak, ki mi je namenil nekaj pozornosti, lep pogled, dokaj v redu.

Včasih res pogrešam nekoga, ki bi me objel, povedal da vse napake ki jih vidim niso napake, mi povedal da me ima rad in me nikoli ne izpustil. Del mojega upanja se je uresničil, Lucas me je objel in povedal da me ima rad a to je bilo vse. Kratka osnovnošolska ljubezen.

Čakaj. Predramim se iz svojih globokih misli in pogledam na telefon. Moj pogled je popolnoma zamegljen zato ne vidim ničesar, čutim le mokre oči. Z rokavom majice jih obrišem in na telefonu je majhna luža, tudi moja majica je mokra. Dovolj, si rečem. Obrišem si solze in se odpravim v kopalnico .
Izgledam grozno. Takšna ne morem iti na pijačo z mojo najboljšo prijateljico Emily. Oblečem nova oblačila, umijem obraz, pograbim ključe in oddidem iz hiše.
****
Naredim požirek limonade in počakam, da Emily konča svojo dolgo pripoved o morju. Opazujem okolico, sonce sije, midve pa sediva v lokalu, ki je za moj okus preblizu šole. Med počitnicami ne želim imeti stika z njo.

»Haloo Sophiee, ali me ti sploh poslušaš?« Je malo glasneje rekla Emily.

»Ja,ja te. Samo razmišljam.«

»Uuu, o čem pa, o kakšnem fantuu, povej več, upam da si najdeš koga,« je preveč navdušeno rekla

»Ah, daj nehaj. Razmišljam o 9. razredu.«

»Joj, ne še ti, daj povej kaj novega.«

Prav ima. Preveč razmišljam o tem, dovolj je. Rabim se zamotiti in razmišljati o čem drugem.

»O James je, poglej«

Zavijem z očmi. Emily se zanima samo za fante, čeprav ji James ni všeč. Obrnem se okrog in se mu samo nasmehnem, medtem ko mu Emily maha. Obrnem se nazaj in ugotovim, da izgleda drugačen. Lepši.

»Joj, kako je super videti sošolce med počitnicami. Ampak, Jacka pogrešam. Ali misliš, da sem mu všeč. Med poletjem moram narediti glow-up, da bo 1.šolski dan šokiran. Veš…« Emily je še kar nakladala, jaz pa sem razmišljala o Jamesu.

Ne bom rekla, da ni bil luškan.
----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
kako se vam zdiii? hvala če me boste podprl ahah<33