hejj,
nou deu po ene 14 dneh:) sorči ni me blo doma, je biu pa napisan že neki časa. upam, da vam bo ušečč:)
----------------------------------------------------------
Naslonim se nazaj na stol in razmislim. Predali, seveda. Na levi strani pisalne mize, ima mama 4 predale, ampak vsi so zaklenjeni. Na prvem piše osebno, na drugem nepremičnine, na tretjem stanovanje, na četrtem pa banka. Potrebovala bi prvega, ampak kje naj dobim ključ. Mogoče tega mama, ne skriva, saj misli, da tako ali tako noben ne bi prišel v pisarno. Pa še res je.

V lončku z pisali na desni strani mize, je ključ. Visi na kemičnem svinčniku. Vzamem ga in odklenem prvi predal. Ven vzamem kup papirjev in jih začnem listati. Že na začetku najdem iste liste kot prejšnjič. Ampak spet prepoznam samo besedi rojstni list in nekaj o podatkih. Potem pa listam naprej.

Srce se mi ustavi. Rojstni list. Točno tak kot, ga imam jaz in Rebecca. Za ta dva pa vem kje sta. V drugi omari, v rumeni mapi. Stečem tja in takoj najdem. Vzamem svojega in primerjam s tem na mizi.

Isti, samo drugačni podatki. Moj list vsebuje moje ime: Sophie Williams, moj rojstni dan: 17.3.2011 in tako naprej. Spodaj so podatki mojih staršev: Dorothea Williams, Charles Williams. Potem pa pogledam drugega. Connor Williams. Kaj za vraga?


Datum rojstva: 3.5.2007. Podatki o starših pa so isti. Kaj se dogaja? Moja mama in oče sta se oba rodila leta 1989. Zdaj sta stara 37 let. Mene sta imela pri 22 letih, Rebecco pa pri 25. Če sta res imela še enega otroka, je ta zdaj star 19 let, rojen pa je bil pri starševih 18 letih. Je možno, da sta ga oddala v posvojitev, saj sta bila premlada?

Vzamem še Rebeccinega in vsi so isti, samo rojstni dan, emšo in spol se razlikujejo. Je Connor Williams moj brat? Odločim se za nesmiselno potezo in pokličem Amelio.

»Heej, kaj me rabiš?« slišim Ameliin glas.

»Amelia…,« rečem

»Ja?«

»Sophie je vse v redu?« še doda.

»Ja ja, vse je okej. Nekaj te moram vprašati.« Jo pomirim.

»Mhm«

»Ali poznaš Connorja Williamsa?« jo vprašam.

»Ne, nikoli nisem slišala zanj,« odgovori.

»V redu, hvala. Oprosti moram iti.«

»Počak…« še zaslišim potem pa prekinem.

Ne slišim več kaj reče naprej, zato na hitro napišem, da ji razložim kasneje. Edina oseba, ki mi v tem trenutku še lahko pomaga je James. Pokličem ga, kar je še kar nenavadno a mi je vseeno.

»Hej,« ga pozdravim.

»Hej, kako to da me kličeš?«

»Nekaj te moram vprašati.«

»Je vse v redu Soph? Glas se ti trese,« me vpraša.

»Ja, v redu sem.«

»Čakaj, samo iz avtobusa grem, ravno smo prišli nazaj.«

»Mhm.«

»Povej,« reče.

»Ali poznaš Connorja Williamsa,« ga vprašam.

»Ne. Nimam pojma kdo je to,« mirno reče.

»V redu, hvala James. Ti razložim pozneje.«

»Amm, okej.«

»Adijo,« se poslovim.


Potem prekinem. Očitno noben od njiju nič ne ve. Kaj naj storim zdaj. Čakam, da se starša vrneta domov in ju soočim. Lahko počakam Jamesa, ki pride danes ampak ne vem kako bi mi on lahko pomagal.

Lahko pa ju pokličem in vprašam. Mogoče se bosta panična vrnila domov in mi razložila, kako je to samo pomota. Prepozno, da bi še kaj razmišljala, že kličem mamo.

»Mama.«

»Ja? Je vse v redu?«

»Kje sta z očetom?« odrezavo vprašam.


»Kakšno uro stran, zakaj.«

»Ali prideta domov ali vama povem po telefonu.«

»Res ne moreva, kar domov. Ali je kaj nujnega?«

»Ja. Nekaj mi bosta razložila.«

»Malce me strašiš, ali lahko prosim poveš kaj se dogaja?« reče malo bolj potiho.

»Kdo za vraga je Connor Williams?«

Tišina na drugi strani.

»Tebe sprašujem mama,« še dodam.

»Charles mislim, da morava domov. Nujno,« slišim mamo.

»O tem se ne bomo pogovarjali po telefonu.«

»Potem pa pridita domov in razložita.«

»V redu«
----------------------------------------------
okii to je too:) zadnic sm vidla en komentar, tko da če čakate na dele kjer bo James, vse pride ob svojem času:)