hejj:))
tko napisan mam do 31.dela tko da sm se odločla, da vam tega dam po ene dveh dnehh:)
--------------------------------------------------------------------------
In to je to. Klic se konča. Očitno bom zdaj dobro uro čakala, da se prikažeta oče in mama. Na svojem telefonu odprem kamero in slikam vse, kar najdem. Potem pa papirje pospravim nazaj v predal, a se moja leva roka dotakne nečesa.

Majhna zelena zapestnica iz bolnišnice. 7491. Fotografiram jo in položim nazaj v predal. Zaklenem predal in ključ vrnem na svoje mesto. Potem pa vstanem iz stola in grem iz pisarne. Zaklenem jo, ključ pa dam v škatlico z nakitom.

Upam, da se moja starša, ne bosta fokusirala na to kako sem prišla do te skrivnosti. Ampak tu sta onadva naredila napako in ne jaz.

***
Ura je mimo in še vedno čakam. Ves čas sem sedela na kavču v popolni tišini in gledala v zaprto televizijo. James mi je napisal, da je doma in če sem v redu a nisem odgovorila. Amelii tudi nisem nič povedala. Bom potem, ko bom sama vedela kaj se zares dogaja.

Zaslišim korake. Takoj se vzravnam in čakam. Vrata se odprejo in prva vstopi mama, takoj za njo pa oče. Oba sta videti utrujena. Mama me za trenutek pogleda, nato pa se usede na svoj stol. Oče naredi isto.

Sedimo si dobre 3 metre nasproti, a z mojim pogledom bi bila oba že zdavnaj mrtva.

Nekaj sekund nihče ne reče nič. Potem pa mama začne.

»Nekaj stvari moraš razumeti. Stvari sva ti skrivala v tvoje dobro. Nisva hotela, da izveš na napačen način.«

»Na napačen način? Kako bi pa sploh morala izvedeti? Bi sploh kdaj izvedela. Še vedno ne vem, kaj se dogaja. Je to moj brat?«

»Ja,« tokrat se oglasi oče.

Samo ena beseda. Ampak občutek imam, kot da se je cel svet za trenutek ustavil.

»Zakaj? Zakaj mi nista povedala? Zakaj sta to sploh naredila. Kje je?«

»Oprosti. Bila sva premlada, ni si zaslužil živeti takega življenja. Mislila, sva da je posvojitev uspela, a kasneje sva ugotovila, da je bil poslan v rejništvo. Zdaj, ko je polnoleten, naju je želel spoznati.«

»In vidva sta to vedela?«

Mama prikima.

»Zakaj potem nista nič naredila?«

»Takrat nisva mogla,« tiho reče mama.

»Nista mogla ali nista hotela?«

Oče me pogleda.

»Sophie, bila sva stara osemnajst let. Nisem vedel, kako naj...«

»Ampak sta imela otroka.«

Glas mi začne trepetati.

»Mojega brata.«

Prvič izgovorim to besedo na glas. Brata.

»Spoznati vaju? Kaj pa jaz in Rebecaa? Saj res, kdaj bosta njej povedala?«

»Vse bo v redu,« reče mama.

»Ne, nehaj. Se sploh zavedata, kolikokrat se mi je zdelo, da nekdo manjka. Mislila sem, da sem neumna in da si domišljam. Od nekdaj sem si želela starejšega brata in vidva sta mi ga vzela,« tokrat me premagajo solze. Vlijejo se mi po obrazu in se ne ustavijo.

»Nisva imela druge možnosti,« zašepeta oče.

»No potem pa vama je vse oproščeno,« sarkastično rečem. »Če povzemem. Pri 18 sta imela otroka, ki sta ga oddala a ni šlo po načrtih in je pristal v rejniški družini. Te je večkrat zamenjal, zdaj pa je polnoleten in je sam odgovoren zase. Želi vaju spoznati in vidva njega. Verjetno je tudi to, da vaju nič ni doma razlog, zadnje pol leta,« izdahnem.

Mama spusti pogled. To je dovolj dober odgovor.

»Tako pač je.« doda mama.

»Prosim?«

»Kaj pa naj bi po tvojem naredila?« tokrat jezno vpraša mama.

»Ne vem, karkoli drugega. Imela sta babico in dedka, oba. Lahko bi vama pomagala pri vsem. Če pa sta že to naredila, bi lahko povedala meni in Rebecci, da imava brata. Vedela sta, da bova enkrat izvedeli.«

»Nisva mogla.«

Gledam ju. Prvič v življenju se mi zdita popolnoma tujca.

»Ta pogovor ne pelje nikamor več.« Objokano vstanem in grem iz kuhinje.

V svoji sobi zaprem vrata. Globoko diham. Ne, ne morem biti tukaj v tej hiši. Vse kar vidim, me duši. Na svojo kratko majico navlečem Jamesov pulover, ki visi na mojem stolu. Zunaj je že temno in hladi se. V svoj nahrbtnik stlačim nekaj stvari in s solzami v očeh grem iz sobe.

»Kam greš?« prestrašeno slišim mamo.

» K Amelii.«

»Tisti, ki trenira odbojko?«

»Ja,« zašepetam. Ne vem ali sta me slišala saj stojim na hodniku,onadva pa sta v kuhinji.

»Zakaj ne k Emily?«

»Nisva več prijateljici,« dodam in grem skozi vrata.

Ne pričakujem, da bosta prišla za mano. Sploh ne vem, če grem res k Amelii. Ne vem, kje stanuje njena babica. Mogoče bi jo lahko poklicala in ji povedala kaj se je zgodilo.

Samo nataknem svoje vijolične adidas natikače in se poberem prej kot bi me kdo ustavil. Ko pridem ven, se napotim proti parku. Tistemu, kjer sem bila nazadnje z Jamesom, ne z Lucasom.

Hodim in razmišljam, moja lica pa so neprestano mokra. Zakaj, zakaj, zakaj se znova in znova sprašujem. Ne vem, kaj bi moja starša lahko naredila drugače, ampak sem jezna nanju. Hodim, dokler ne prispem, do majhne klopce. Približno na sredini parka, ob poti za ljudi, ki se sprehodijo čez park. Usedem se nanjo in zakopljem svoj obraz v noge, ki jih dvignem na klopco.

Pulover ima na sebi že veliko mokro liso. Nič čudnega če pa že pol ure nanj iz brade tečejo solze.
***
Še bolj me zebe, čeprav je sredi poletja. Oči imam rdeče od joka, in tako zelo me pečejo. Verjetno je minila kakšna ura in pol, odkar sem prišla. Obrišem si lica in se zazrem v nebo.

»Sophie?«

Moje srce poskoči. Kaj za vraga? Kdo je to? Pogledam na svojo levo stran, in v temi vidim silhueto. James.
---------------------------------------------------
zdej vem pa enbom še dala nouga dela, kr this will be interstingg:)