ojla začela bom zgodbo Mesto v steklenici in upam da vam bo všeč...

Na robu starodavnega gozda, tam kjer se megla redko dvigne in ptice pojejo le ob polni luni, je živela deklica po imenu Ela. Bila je radovedna, z očmi kot gozdna jezera in s srcem, ki je verjelo v čudeže.

Nekega jutra je med sprehodom našla staro steklenico, napol zakopano v mahu. Ko jo je pobrala, je opazila, da v njej ni bilo vode ali peska — temveč celo mesto. Miniaturne hiše z bakrenimi strehami, drevesa iz zelenih kristalov in drobni ljudje, ki so se premikali po tlakovanih ulicah, kot da je vse resnično.

Ela je bila očarana. Ko je steklenico obrnila, se mesto ni premaknilo — kot da je bilo zasidrano v svojem svetu, neodvisnem od njenega. Prinesla jo je domov in noč za nočjo opazovala, kako v mestu ugašajo luči, kako se zbujajo ljudje in kako nekdo vsako jutro pri fontani napiše novo sporočilo: “Kdo si ti, ki nas gledaš?”

Po tednih opazovanja je Ela sklenila odgovoriti. Z drobnim čopičem je na kos papirja napisala: “Sem Ela. Ne vem, kako ste prišli v steklenico.” Previdno je list zvila in ga položila ob odprtino. Ko se je naslednji dan vrnila, papirja ni bilo več. A pri fontani je stalo novo sporočilo: “Pomagaj nam. To ni bila naša izbira.”

Zdaj Ela ni več samo opazovalka. Postala je čuvaj skrivnosti in mogoče – rešiteljica