Sonce je pripekalo na asfalt. Nisem se zmenila za vročino in soparo. Bilo me je strah. Kaj če kdo kaj posumi. Če zdravnica to ugotovi. Če kdo izve. Ne, ne sme. Ni vprašanje ali bo ali ne preprosto ne sme. Čeprav bi mi mogoče koristilo ne sme. Že tako ali tako me bo nadrla zaradi teže zdaj pa še to? Ne, ne in ne. Mami je prišla iz vrta. Čeprav se nisem ozrla sem v mislih videla njen začudeno zaskrbljen pogled. Vedela sem, da ve da je nekaj narobe. Hvaležna sem ji bila, da ne sili vame. Objela me je nežna toplina. Sonce nekako ni več pripekalo ampak me je prijetno grelo. Kar čutila sem kako se vame vliva energija, ki mi je po dolgem času vlivala upanje, da mogoče življenje vseeno ima razlog, pa čeprav ga ne vidim. Kar srkala sem to dobro voljo. Ampak seveda jaz ne bi bila jaz če ne bi imela take »sreče«. Pripelje se zdravnica. Kar naenkrat se pred mojimi očmi vse posivi in zamegli. Kam je šlo sonce? Kam je šla vsa energija? In še pomembneje kam je šlo upanje za življenje, ki ga še tako močno potrebujem? Obdal me je siv mehurček. Bom sploh še kdaj v življenju srečna?

-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Ojla danes malce krajši del ampak pride ta teden še eden.:grin::kissing_heart:
Hvala vam za vsak komentar in lajk.:heart_eyes:
Lyy<3
Blink:innocent: