..................................................................................dva dni pozneje.............................................................................................

Popoldne je in pakiram svoj nahrbtnik. Ravnateljica nas pokliče in pove naj stvari pustimo tukaj. Vsi skupaj se odpravimo pogledat kaj se je zgodilo. Ko stopimo ven rabim par sekund , da se navadim na dnevno svetlobo . Vsaka družina gre v svojo smer. Ponekod vidimo ožgano travo in razrito zemljo. Hitro pridemo , do naše ulice. Nekaj je narobe nekaj manjka. In res , tam je velika luknja na mestu kjer bi morala stati naša...naša... Komaj zadržujem solze v očeh. Nemorem. Vsi jokamo. Luka začne tekati proti ruševinam. Ne razume kaj se je zgodilo. Še pravi hip ga ujame gospa iz sosednje ulice in ga privede nazaj. Mama mi pove naj ne hodim tja dokler ne odstranijo ostankov streliva. Ko se zmrači se vrnemo nazaj v SGŠ. Pograbimo stvari in kmalu večina zapusti prostor. Ostanemo le mi , stara ženica , ki živi v oranžni hiši z roza hortenzijami in mamica s cvilečim dojenčkom ob kateri zdaj stoji tudi njen mož. Stara ženica Olga se je imela itak namen preseliti v dom starostnikov , zato se zdaj o tem pogovarja z mlado mamico in očkom ( tudi njun dom je uničen ).
Očka in mama se mrzlično prestopata in poskušata tudi onadva najti rešitev . Sorodnikov nimamo v našem mestu , avta nimamo več . Hišnik , ki pospravlja opazi naše skrbi in nam ponudi še eno noč v tej stavbi. Zahvalimo se mu za dobrosrčnost in se pripravimo na spanje. Nemorem zatisniti oči. Pokličem Sio in ji opišem situacijo. Tudi stanovanje njihove družine je v enakem stanju kot naše. Pove mi žalostno novico , da se bodo preselili v drugo državo. Njen očka je pred kratkim dobil dobro ponudbo. Po poklicu je novinar dopisnik. Obe upava , da se bova lahko vsaj poslovili. Zakaj gre vse narobe, zakaj ? Zakaj ni moglo biti kot prej , zakaj ravno Brinova ulica 24 ? Slišim Lukatovo nežno smrčanje in mamo ter očka , ki se zaskrbljeno pogovarjata. '' Vem Matej , da sva v slabem denarnem stanju.''
'' ....tudi jaz nimam ideje kaj narediti. ......se bomo že nekaj spomnili.......Jutri gremo peš v mesto. Bomo videli kaj se da narediti.'' '' .... upam da ne bo vse skupaj za nas preveč stresno......'' Ne poslušam več , zaspim .